Katera ameriška mesta imajo najboljše obete za prihodnost? Kje lahko pričakujejo v naslednjih letih največji razcvet? Odgovor na ti vprašanji so skušali najti pri ameriški poslovni reviji Forbes, glavni avtor analize pa je Joel Kotkin, ki sodi med bolj izstopajoče analitike urbanega razvoja v ZDA. In zakaj je zgodba pomembna za nas? Predvsem zaradi prijemov, s katerimi so ameriški strokovnjaki tega lotili. Posebej zanimiva je perspektiva. Kot vse podobne lestvice ali izračuni indeksov temelji tudi Forbesov izbor na kvantitativnih, torej statističnih podatkih. Statistike po definiciji opisujejo preteklost, toda ameriški analitiki iz teh »zgodovinopisnih« podatkov izluščili tiste, ki se še najbolj navezujejo na prihodnost. Tako so mesta razvrstili glede na njihovo vitalnost.
In zmagovalec je…
Najbolj vitalna ameriška mesta so v Teksasu. Vsa štiri velika mesta te države so se uvrstila med 10 najperspektivnejših ameriških mest prihodnosti. Teksaški Austin je na prvem mestu seznama nasploh. Kaj odlikuje Austin? Hitra rast števila prebivalcev: to število se je povečalo za kar 13,2 odstotka v petih letih in to zlasti na račun priseljevanja. Petletni selitveni prirast: torej razlika med številom priseljenih in odseljenih prebivalcev – je v Austinu znašal 16,4 na 1.000 prebivalcev. Mimogrede, zanimivo je, da najbolj dinamična slovenska mesta beležijo višji prirast. Delež univerzitetno izobraženih mlajših prebivalcev (skupina med 25 in 44 leti) znaša skoraj 44 odstotkov, kar je precej nad ameriškim povprečjem (33,6 odstotka).
Dva modela mest prihodnosti
Rezultati analize mest prihodnosti so pokazali »divergentno podobo«, oziroma dva zelo različna tipa mest prihodnosti. Prvi tip so centri najzahtevnejših tehnologij. Drugi tip so v Forbesu opisali kot »mesta priložnosti«. To so dinamična in vitalna mesta v Teksasu, na jugovzhodu ZDA ali v gorskem pasu zahoda. Značilni primeri so Salt Lake City, Denver ali Raleigh. Ta mesta imajo vitalno gospodarstvo s široko paleto dejavnosti, ki ponujajo dobre možnosti za zaposlitev, nizke življenjske stroške (zlasti cene nepremičnin in najemnin) in – zelo zanimivo – prisotnost velikega števila družin. Družine so se vsaj pri tem tipu mest pokazale kot pomemben indikator, ki razkriva razvojne perspektive nekega kraja.
Dve Ameriki
Povsem drugačen vzorec imajo najperspektivnejša mesta na zahodni obali, zlasti kalifornijska San Francisco in San Jose, ki s Silicijevo dolino (ta povezuje obe mesti) tvorita glavni tehnološki razvojni center sveta. Kot ugotavlja Kotkin postaja to območje vse bolj ekskluzivistično in zaprto za vse z izjemo najbogatejših in najbolj nadarjenih. Zadošča bežen pogled na cene nepremičnin: milijon evrov je na primer v Palo Altu sredi Silicijeve doline dovolj le za manjše stanovanje. Te cene silijo manj premožne prebivalce, da se izseljujejo – število izseljenih precej presega število novih prebivalcev na območju – in to ne glede na to, da prav na tem območju najbolj rastejo povprečni prihodki. V San Franciscu so se v petih letih povečali za 9 odstotkov. Več kot polovica mladih prebivalcev tega območja ima univerzitetno izobrazbo in je največji svetovni magnet za nadarjene. Toda zaradi visokih stroškov območje začenja izgubljati srednji razred.
»Res živimo v eni državi, toda prihodnost bosta oblikovala dva zelo različna urbana arhetipa,« sklepa Kotkin in dodaja, da Amerika potrebuje oba tipa mest: tako elitistične motorje razvoja kot vitalna mesta s priložnostmi za srednji razred.
