Franc Bogovič: župan Krškega že četrti mandat, do pred kratkim poslanec v državnem zboru, podpredsednik združenja evropskih občin z jedrskim objektom (GMF), predsednik parlamentarnega odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, član vrste parlamentarnih delovnih teles, med drugim odbora za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Pred tem podjetnik, poslovnež in svetovalec v zadrugi. Sadjar, agronom. Kaj bo po 4. decembru? Če bo izvoljen, poslanec – in nič več župan. Karkoli bo že delal, ostala mu bo z bogatimi izkušnjami pridobljena sposobnost, da na lokalne probleme gleda tudi z nacionalnega, evropskega, podjetniškega in ne nazadnje kmečkega zornega kota. Zato smo ga izbrali za sogovornika.
Kako vidite vlogo župana pri nas?
Zakonodajni okvir postavlja močno pozicijo župana, od tu dalje pa je odvisno od posameznika, kako se zna na primer dogovarjati z različnimi strankami in listami ter narediti to pozicijo tudi v praksi zares močno, predvsem pa koristno za lokalno okolje.
Ste imel torej občutek, da ste kot župan lahko dovolj vplival na razvoj občine?
Da.
Seznam nalog občine je zelo dolg. Ostane kaj časa in energije za razvojna vprašanja?
Po mojem mnenju je to najpomembnejše področje, ki ga mora župan prepoznati. In se tudi odločiti, da se osredotoči na bolj dolgoročne ukrepe, čeprav so kratkoročni morda bolj zanimivi za nek bodoči volilni rezultat. Lahko vam povem lastni primer. Leta 2000 smo se odločili za razvoj visokošolskega sistema v našem prostoru. To smo postavljali tri mandate in vložili veliko sredstev. Zdaj delujeta v Krškem dve fakulteti. Učinki bodo zares vidni šele v desetih ali petnajstih letih, ko bo krog diplomantov enegetike in fakultete za logistiko dal svoje rezultate. Drug primer so poslovne cone. Kupiti je bilo potrebno 30 hektarov, jih opremiti. Glede na zahtevnost takšnega projekta dva mandata preprosto nista dovolj. Nikjer ni izrecno zapisano, da sta ti dve dejavnosti naloga občine. Vendar pa mislim, da je ključno, da se osredotočiš na dolgoročni razvoj okolja in si upaš sprejeti te izzive, ki so bistveno bolj zahtevni.
Ste (zanekrat še) na dveh „stolih“: kot poslanec ste dolžni sprejemati ukrepe v dobro države, kot župan pa skrbeti za razvoj občine. Parlament je z varčevalnimi ukrepi na ravni države močno posegel tudi v financiranje občin. Kako ocenjujete to potezo?
Moramo biti pošteni in odkriti. Ker poznam strukturi obeh proračunov, lahko mirno rečem, da so bili lokalni proračuni do letošnjega leta dokaj zavarovani pred vplivi kriznih časov, medtem ko je struktura prihodkov državnega proračuna neposredno povezana z rezultati, torej z gibanji osnovnih kazalcev. V bistvu je dokaj pričakovano, da je država ta korak morala naredit. Prizadevali smo si, da bi ohranili čim več sredstev, vendar pa je bil poseg pričakovan.
Po drugi strani me moti, da država na splošno ni več investicijskih sredstev alocirala na lokalnem nivoju. Če pogledate primer kohezijskih sredstev za učinkovito rabo energije – prišli smo zgolj do objektov za ustanove, katerih ustanoviteljica je država. Nismo prišli do vrtcev, osnovnih šol in podobnih inštitucij. V tem delu bi država tudi v kontekstu vzpostavljanja gospodarskih aktivnosti lahko alocirala več investicijskih sredstev na lokalno raven.
Čakajo nas še veliki izzivi. Cela vrsta odhodkov na lokalnem področju je povsem odvisna od regulative na državni ravni, na primer plače, socialni transferji ali regulativi za gradnjo objektov. Tu imamo veliko težavo, ker je poraba za dela, ki jih mora izvajati občina, odvisna od normativov, ki so prebogato zastavljeni glede na situacijo, v kateri se nahajamo. To so normativi, ki so prilagojeni gospodarski rasti za štiri ali šest odstotkov na leto. Ob prihodnjih pritiskih na občinski porračun se bo potrebno spoopasti tudi s tem.
Kako ocenjujete sistem za financiranje lokalne samouprave v Sloveniji?
V okviru parlamentarnega odbora za lokalno samoupravo smo obiskali Dansko. Tam se potroši na občinski ravni skoraj 50 odstotkov sredstev za javno porabo. Pri nas je ta delež 14 do 15 odstotkov.
Mislim, da je tudi za Slovenijo prava pot pri razvoju prav ta, da se večji delež javnih sredstev nameni za porabo na lokalnem nivoju.
Zanimivo je bilo, da so se prav v času našega obiska v sosednjem prostoru predstavniki občin in sindikatov pogajali o plačah za dve tri leta naprej. To pomeni, da je tako prihodkovna kot odhodkovna stran v rokah občin. Pri nas je pa cela vrsta stvari določenih na državnem nivoju, izvajajo pa se na lokalnem. Prav tu je bilo v zadnjem mandatu narejenih nekaj velikih napak. Občina postaja predal, iz katerega se jemlje sredstva in ne kraj, kjer se oblikuje politike in kjer si do neke mere suveren. Ni potrebno, da je to vedno vsaka občina zase, ampak zagotovo bi v okviru združenj občin morala biti pristojnost, da sami odločamo zase.
Imate kot župan dovolj možnosti, da vplivate na primer na večje prihodke občin?
Pri prihodkih občine vemo, da je ključna dohodnina in pri tem razdelitev glede na primerno porabo. Prosti del je vezan predvsem na pobiranje prispevkov za stavbna zemljišča, razpolaganje z občinskim premoženjem in kreditni potencial. In tu se možnosti hitro končajo. Ena od ključnih spremenljivk v zadnjih petih letih so bila evropska sredstva. Smo župani znali usposobiti ekipe, ki so bile sposobne pravočasno se odzvati na izzive finančne perspektive in iz evropskih skladov pridobiti sredstva? Tu se je pokazala zelo velika razlika med občinami.
Imate podjetniške izkušnje. Ste jih lahko prenesli na župansko področje – sploh glede na to, da pri nas država dodeljuje delež dohodnine glede na razvitost občine?
Mislim, da je to ena največjih anomalij na davčnem področju pri nas. Poznam izkušnje iz Švedske. Kolega me je peljal na ogled trgovskega območja, na koncu pa navrgel, da ga sam ne obiskuje, ker kupuje le v domači občini – zato da denar ostane doma, ker davki ostanejo v domači občini. Vendarle je v Sloveniji za proračun ključna dohodnina. Teoretično bi torej bilo pametno postavljati stanovanjska območja za bogate ljudi. Vendar če bi tako enostransko gledali na razvoj občine, bi delali napako.
Kje je torej prostor za smiselno podjetniško upravljanje občine?
Moj prvi korak na županskem parketu je bil, da sem si pripeljal v ekipo nekaj bivših sodelavcev iz gospodarstva. Ob prepotrebni birokraciji v najboljšem pomenu besede smo v delovanju občine tako vzpostavili podjetniški pristop. Na eni strani smo poskušali ustvariti čim boljši servis za občane, na drugi strani pa skozi te podjetniške pristope gledati, kako na dolgi rok razviti občino in se v zvezi s tem kakovostno lotiti vseh investicij.
V zadnjih petih letih je občina Krško porabila za investcije skoraj 106 milijonov evrov, torej več kot polovico vseh proračunskih sredstev v tem času. 35 milijonov smo pridobili iz državnih in zlasti iz evropskih skladov. Toda nobena od teh naložb ni nasedla, nikjer se torej nismo ustavili. V tem času smo se tudi zadolžili za 18 milijonov evrov. V času polemik o zadolževanju je navajanje golih številk o dolgu zelo enostranski podatek. Ustvarili smo skoraj 20 hektarov opremljenih komunalnih površin, da bi privabili investitorje. Odkupili smo stanovanjsko podjetje s 300 stanovanji, da lahko neposredno vplivamo na stanovanjsko politiko. Izgradili smo tudi širokopasovne povezave, da je v občini, ki je velika 280 kvadratnih kilometrov slehrno gospodinjstvo moč povezati z optičnimi kabli. Zgradili smo večino potrebnega kanalizacijskega omrežja, ki ga mora Slovenija v skladu z predpristopnimi izjavami postaviti do leta 2017.
Sloveniji zelo manjka nek kvalitativni pregled, v kakšnem stanju je katera občina. Ni isto, če si porabil sredstva za vodomete in ustvarjanje umetniškega vtisa, ali pa če si reševal vsebinske dolgoročne probleme. V času, ko je brezposelnost problem, smo ustvarili 300 do 400 delovnih mest na leto. In to so učinki, ki jih je potrebno zasledovati. Poskušamo se čim bolje pripraviti na vse izzive, ki jih evropski skladi ponujajo in to za zadeve, ki so nam domače. Ne izmišljujemo si projekte zaradi skladov, ampak skušamo ugtoviti, kaj ti skladi ponujajo za naše potrebe. In ob tako zastavljenih projektih gremo zavestno tudi v zadolžitve. Na drugi strani pa tako pospešujemo nastajanje delovnih mest v času, ko dela ni.
Kako bi po vašem moralo biti urejeno financiranje lokalnih skupnosti, torej občin?
To je zelo zahtevno vprašanje. Preden se pogovarjamo o financiranju, se moramo pogovoriti o vsebini. Na nek način smo namreč v razvoju lokalne samouprave na prelomnici. Na eni strani je evidentno, da do ustanovitve pokrajin najbrž ne bo prišlo. Zelo tehtno vprašanje je, če v tem času potrebujemo še 6 do 14 parlamentov in podobno. Po drugi strani pa tam, kjer je na račun velikega števila novih občin prišlo do velike razdrobljenosti počasi prihaja čas, ko bo potrebno določene skupne probleme reševati v okviru neke večje enote. Sam ocenjujem, da bi bilo potrebno vzeti v obzir uspešno lokalno upravo sedemdesetih let. Ta je temeljila na policentričnem razvoju, ki je imela osnovo v tridesetih ali štiridesetih mestih. Najbrž prihaja čas, da poiščemo obliko, kako bi del pristojnosti združili. Pristojnosti kot so prostor, razvoj gospodarstva in kmetijstva, zaščita in reševanje, knjižnice in podobno bi organizirano prenesli v neko skupno upravo – to bi lahko bila medobčinska uprava ali pa okrog upravnih enot. Po drugi strani pa bi na te skupne uprave prenesli veliko balasta z ministrstev. Ne vem, zakaj mora biti pridobitev dovoljenj za nek prostorski poseg proces, ki poteka na primer prek desetih ministrstev, če ne omenjam občin in upravnih enot. Mislim, da potrebujemo za takšne postopke eno samo točko. To je lahko po nemškem vzoru stična točka med državo in občinami. A potrebno je jasno razgraditi pristojnosti. Osebni dokumenti na primer še vedno ostanejo državna pristojnost. Vprašanja razvoja gospodarstva in kmetijstva pa je treba prenesti na lokalno raven, jih združiti na eni točki, omogočiti, da se problemi rešujejo na enem mestu. Mislim, da je tak premik ključen.
Ocenjujem, da se zaključuje čas osnovnih aktivnosti na lokalni ravni. Izgradnjo vodovodov, cest in podobnega, počasi bomo vse to postorili naredili. Zdaj prihajajo na vrsto skupne večje vsebine, ki bodo vplivale na dolgoročni razvoj nekega območja. Morda se bo v prihodnosti tudi pokazalo, da je kakšna občina kje preveč in da se bodo občine po času razdruževanja začele ponovno združevati. Nikakor pa ne bi tega po rokovnjaško zaukazal od zgoraj. To mora biti proces. Poglejte primer Danske. Ko so 1848 začeli z lokalno samuporavo, so imeli 1900 občin, po letu 1970 so prešli na slabih 300 občin in 13 pokrajin, leta 2002 so začeli in leta 2006 zaključili proces, ko so prišli na 98 občin s 40 do 50000 prebivalci v povprečju. Število pokrajin so zmanjšali na pet. Z razvojem družbe se potrebe spremenijo.
Iz vaše stranke je prišla pobuda, da bi ukinili upravne enote. Ste imeli tudi to v mislih, ko ste omenjali neke nove točke združevanja?
Kar govorim, je moje osebno stališče – v stranki ga nisem verificiral ali uskladil. V tem primeru gledamo na stvari vsak s svojega zornega kota in nismo povsem uskladili mnenj. Mislim, da je teritorialno območje upravnih enot neka primerna oblika tudi za takšna potencialna središča in da se izognemo centralizmu. Mislim tudi, da Slovenija ne more temeljiti na zgolj šestih večjih mestih. Slovenci imamo ključno prednost v tem, da imamo o takšno policentričnost in poseljenost, kot jo imamo. Na ta način se je lažje spopadati s številnimi problemi od revščine do vandalizma in nemirov. Zakaj imajo v Grčiji toliko nemirov? Ker so ljudje skoncentrirani v Atenah in Solunu. Kaj naj tam delajo zdaj, ko dela ni? Mi imamo enakomerno poseljenost. To je po mojem potrebno gojiti in zato je premalo pet ali šest središč. Baza razvoja bi po mojem mnenju morala biti na teh štiridesetih mestih, ki so vzdrževala poseljenost in policentričnost Slovenije v preteklosti, v sedemdesetih in osemdesetih letih.
Pri tako zastavljenem modelu policentričnega razvoja pokrajine niso potrebne.
Seveda in to je možnost, da na takšna središča prenesemo pristojnosti in naloge. Vendar je potreben rez v organiziranost države kot celote. Poglejte na primer katastrofalno kakovost državnih cest. Občinske so bistveno boljše. Naj se država DARS osredotočita na glavne prometne žile in avtoceste, ostalo pa bi lahko spustili raven nižje. Enako velja za vzdrževanje vodotokov. V vrsti stvari bi morali odločanje in denar alocirati na nižjo raven. Prej sem omenil, da v okviru lokalne samouprave porabimo 14 do 15 odstotkov javnega denarja, odločamo pa zgolj o nekaj odstotkih – večino porabe prepisuje namreč država. To odločanje je treba spustiti na nižjo raven. Na ta način bo tudi nadzor bistevno boljši. Župan se ne more skrivati tako kot nek uradnik na ministrstvu. Na lokalni ravni je zelo jasno, kdo je za kaj odgovoren in zelo hitro so računi položeni. Z vidika učinkovitosti in transparentnosti porabe javnega denarja bi bilo potrebno na tak način debirokratizirati državo tako, da bi na enem mestu postavili jasno odgovornosti, a tudi dali možnost operativnega odločanja. Mislim, da je to ključno moment za razvoj države kot celote in ne le lokalne samouprave.
Vaše županovanje se bo morda kmalu prekinilo. Kaj se bo zgodilo, če boste izvoljeni?
Da, kandidiral bom na državnozborskih volitvah. Zakonodaja je jasna. V kolikor si izvoljen, se S prvo sejo državnega zbora je tvoj županski mandat prekinjen. Pooblastila se prenesejo na podžupanjo ali podžupana, in takoj se razpišejo predčasne volitve in te se v dveh mesecih zaključijo.
Boste pogrešal župansko funkcijo?
Bom, ker srčno uživam v tem poslu. Če primerjam delo župana in delo poslanca, je prvo dosti bolj konkretno in dosti bolj ustvarjalno. In na koncu leta so rezultati, ki so otipljivi in merljivi.
Je pa razvoj občine in širšega posavskega prostora močno odvisen tudi od tega, kar se dogaja na državnem nivoju. V treh letih, ko sem bil poslanec v državnem zboru, sem postal tudi toliko samozavesten, da mislim, da lahko tej državi tudi kaj dodam. To velja tudi glede na to, v kakšnih okoljih sem vse deloval in koliko izkušenj sem si nabral na lokalnem nivoju. Delim mnenje kolega iz avstrijske ljudske stranke, ki je dejal, da si zelo težko predstavlja dobrega nacionalnega politika, ki ni bil prej občinski, lokalni politik. Te izkušnje so zelo dragocene in jih lahko s pridom uporabim. Štiriletni poslanski mandat je za učenje zelo kratek.
Nekateri župani so lani začeli svoj peti mandat. Se človek v tem ne iztroši?
Ob tem imam mešane občutke. Res je, da se je vedno teže zmotivirati za nastop na volitvah. Počasi se človek utrudi. Po drugi strani je simptomatičen primer mesta Rennes v Bretanji: to je eno od prodornejših mest v Franciji in ima na čelu šele tretjega župana po drugi svetovni vojni. Podobno mi kaže tudi lastna izkušnja: šele v tretjem mandatu smo lahko realizirali ključne razvojne projekte, ki smo jih zastavili že v prvem. Če ni neke kontinuitete, programske in kadrovske, je težko delati. Realizacija projekta kot je poslovna cona traja dva do tri mandate. Več mandatov prinaša prednost, a le za dobrega župana. Volitve so na štiri leta in vidimo lahko, da tudi župani, ki imajo za seboj dva ali tri mandate, izgubijo. Ni tako samoumevno, da si izvoljen. Zato je kar prav, da je število mandatov odprto.
Vaša najboljša županska poteza?
Ko sem se zelo odločno uprl meddržavni pogodbi med Slovenijo in Hrvaško o jedrski elektrarni in dobil pri tem močno podporo občanov. V pogodbi ni bilo sprejemljive rešeno vprašanje skladiščenja odpadkov. Po enajstem členu naj bi bil problem skladiščenja rešen enkrat do konca življenjske dobe nuklearne elektrarne ali še dve leti po zaprtju, če pa problem takrat ne bi bil rešen, bi si državi razdelili odpadke na pol.
Proti takšni pogodbi smo zbrali 4800 podpisov v 24 urah. Proces ratifikacije se je zaradi našega nasprotovanja zavlekel za 14 mesecev, a to je pripeljalo do dveh dodatnih zakonov in kakovostnih rešitev. Takrat se mi je potrdilo, da ljudje razmišljajo racionalno in trezno ter stopijo skupaj, ko se je potrebno borit za pravo stvar. Ko imaš občutek, da znaš ugotoviti, kaj ljudje zares želijo in zastopaš njihova stališča, ti to daje samozavest za naprej. Pokazalo se je, da lahko na lokalnem nivoju ob pravi stvari in podpori občanov ustaviš ministrstvi dveh držav in da vpliv lokalnega politika ni tako omejen.
