Iščemo najobčine

Najprej navodilo za branje: z velikim zrnom soli. Statistika je zelo uporabno orodje, če se zavedamo vseh njenih omejitev. To velja tudi (ali zlasti) za podatke, kot jih radi prikazujemo v medijih: razvrščene v lestvice. Posamezni kazalniki so kot kamenčki v mozaiku. Šele ko jih je več skupaj, začenja nastajati velika slika.

Dober primer so seznami »naj« podjetij. Največkrat je osnova za razporejanje letni prihodek. Podjetje, ki je na vrhu, ni nujno največje po katerikoli drugi značilnosti, nikakor ni nujno najboljše, in iz uvrstitve ne moremo prav nič sklepati o prihodnjem razvoju te družbe. Edino, kar nam uvrstitev na lestvici zares pokaže, je velikost prihodka. Nič več, a tudi nič manj. Zelo podobno je z razporeditvami občin. Ne sklepajte iz posameznega kazalnika drugega kot le tisto, kar ta kazalnik kaže.

To je  majhen nabor podatkov, ki so del našega sistema za primerjalno vrednotenje (benchmarking) lokalnih skupnosti v Sloveniji. Namen: na enem mestu zbrati čim več tovrstnih orodij, jih urediti in ponuditi na pregleden način. Več: oglejte si podatke o posameznih občinah in primerjave.

Najatraktivnejše

Definicija: kraji s pozitivnim selitvenim prirastom, torej tisti, kamor se je v letu 2009 več ljudi priselilo kot odselilo. Da je na prvem mestu prestolnica, ne preseneča posebej. Zanimivo pa je, da prestolnica ni posebej atraktivna za prebivalce Slovenije. Ko gre za migracije prebivalstva med občinami v Sloveniji, Ljubljano močno prekašajo Kranj, Celje in Novo mesto. Kranj je denimo leta 2009 pritegnil dva in pol krat več prebivalcev drugih slovenskih občin kot Ljubljana. Skoraj prav tako uspešno je tudi tretje največje slovensko mesto, Celje. Kranj je nasploh – takoj za Ljubljano – drugi tudi po absolutnem selitvenem prirastu v letu 2009.

Na splošno so najprivlačnejša velika slovenska mesta. Prav na vrhu seznama sta še počitniški Piran in drugo presenečenje, Trebnje. Očitno so atraktivni tudi kraji, ki se dotikajo prestolnice ali so z njo prometno zelo dobro povezani. Prav to morda pojasnjuje, zakaj se v Ljubljano preseli razmeroma malo prebivalcev Slovenije: raje živijo na Vrhniki, v Medvodah, Škofljici ali Domžalah. Ko gre za priseljevanje iz tujine, je slika precej drugačna. Od vseh imigrantov v letu 2009 je skoraj polovica izbrala za prebivališče Ljubljano ali Maribor.

In poraženci? Industrijski kraji kot Velenje (-442), Jesenice (-236) ali Ravne na Koroškem (-137) izgubljajo prebivalce. A tudi tu najdemo nekaj presenečenj.  Prebivalci se tako izseljujejo iz enega od slovenskih glavnih turističnih centrov (Kranjska gora), iz najstarejšega slovenskega mesta (Ptuj), zelo neatraktiven pa je tudi slikoviti Kanal ob Soči.

Najbogatejše: proračun 2011

Do konca aprila je objavilo proračune (vsaj v obliki predloga) 194 občin od 210 (nove občine Mirna naš pregled še ne upošteva). Zanimivo: polovica občin je pripravila manjši proračun kot v letu 2010.

Največji proračun ima – razumljivo – največja občina, torej Ljubljana, s tem, da so številke približno enake tistim v letu 2010. Nekoliko več presenečenj prinaša pogled na zneske, preračunane na prebivalca. Tu močno izstopa občina Mokronog – Trebelno (6.678 € na prebivalca). Sledijo Kostel (5.472 €), Hrpelje – Kozina (3.052 €) in Sveta Trojica v Slovenskih goricah (2.955 €).

Ti podatki povedo dve stvari. Prvič, v nekaterih primerih gre za bolj ali manj enkraten skok na račun večjih investicij v občini in s tem povezanimi transferji državnega denarja. Značilen primer je prav Mokronog, kjer bodo letos gradilo športno dvorano in širokopasovno omrežje. Drugič, zelo majhne občine – kot na primer Kostel – imajo nesorazmerno visoke proračune na prebivalca. Prav na vrhu seznama »najbogatejših« najdemo še tri občine z nekaj sto prebivalci: Jezersko, Hodoš in Osilnico.

Podatki o proračunu na prebivalca se močno ujemajo s pregledom občin z relativno največjo vrednostjo transferjev. Med kraji z največjimi prilivi iz državnega proračuna na prebivalca so prav mikroobčine – torej tiste, ki ne dosegajo niti najnižjega z zakonom določenega praga o najmanjšem številu prebivalcev za občine. Tako dobimo na primer naslednjo podobo: 34 evrov transferjev na prebivalca Ljubljane in 4.225 evrov na prebivalca Kostela. Podatek daje dokaj nenavadno sliko o tem, kateri kraj je za državo pomembnejši.

Še dve zanimivosti: največ donacij v letu 2011 načrtuje Maribor (4 milijone evrov), naveč sredstev EU pa Podlehnik (dober milijon).

Najmanj državnega denarja

Vrednost transferjev na prebivalca v €.

Vir: občinski proračuni, www.zlatikamen.si

34 € na prebivalca Ljubljane

4.225 € na prebivalca Kostela

Vrednost transferjev na prebivalca.  

Okvir

Z računstvom je križ

Posebno poglavje v analizi proračunov je to, da se vsote v uradno objavljenih dokumentih včasih ne izidejo, torej se ne ujemajo z zneski, ki jih dobite, če sami seštejete posamezne postavke na način, kot določa predpisana metodologija. Razlog so preprosto računske napake in površnosti, narobe zapisane številke. Za finančna poročila podjetij so takšne napake nekaj nepredstavljivega. Ko gre za javna sredstva, pa očitno standardi dopuščajo »človeške« zmote. Saj res, kaj bi tistih nekaj tisoč ali deset tisoč evrov. 

Najbolj razvite

V očeh države – natančneje ministrstva za finance – je najbolj razvita slovenska občina Trzin. Za nas je metodologija zanimiva, saj združuje kazalnike z različnih področij (razvitost, ogroženost in razvojne možnosti) in z njihovo pomočjo vzporeja tako različne kraje kot sta denimo Ljubljana in Kostel.

Način izračuna je mogoče razbrati iz Uredbe o metodologiji za določitev razvitosti občin, konkretni izračuni pa za neposvečene ostajajo skrivnost. Tako ne vemo, kaj na primer v praksi pomeni kazalnik, ki meri na število kulturnih spomenikov v občini. Ker koeficient razvitosti neposredno vpliva na obseg sofinanciranja investicij iz državnega proračuna, bi nekoliko hudobno lahko sklepali takole: veliko število kulturnih spomenikov, torej manj denarja od države.

Na tem mestu se ne bomo dotikali posebnosti zakonodaje o financiranju občin. Če pogledamo same koeficiente, pa rezultati vendarle nekoliko presenečajo. Trzin, najbolj razvita občina v Sloveniji, po naših podatkih izstopa le v enem pogledu: po količini odpadkov na prebivalca, zbranih z javnim odvozom. Ta kazalnik nam ne pove niti, ali so Trzinci najbolj potratni. Morda so najbolj urejeni in najmanj mečejo odpadke v okolico.

Na splošno velja, da imajo tako imenovane najbolj razvite občine nadpovprečno velike proračunske primanjkljaje, razmeroma nizke vredosti proračuna na prebivalca in povprečen ali celo podpovprečen obseg investicij. Na drugi strani spektra so najmanj razviti: to so praviloma mikroobčine s številom prebivalcev, ki ne dosega spodnje meje, določene z zakonom, z nizko učinkovitostjo in v vseh pogledih visokimi stroški in naložbami na prebivalca.

Najmanj razviti

Koeficienti razvitosti

Vir: Ministrstvo za finance

Beda bogatih

Uvrstitev: na seznamu občin, razporejenih po vrednosti investicij na prebivalca.

Vir: Zlati kamen – občinski proračuni 2011

Najbolj učinkovite

Kdo pravi, da majhne občine ne morejo biti poceni? Vuzenica, Muta in Križevci imajo po manj kot 5.000 prebivalcev (še vedno pa več kot 2.000) in so prav na vrhu seznama najbolj varčnih občinskih uprav – torej tistih, ki imajo v proračunu relativno najmanj denarja za pokrivanje tekočih stroškov.

Med mesti imajo najnižje tekoče stroške na prebivalca tri majhna mesta: Slovenske Konjice, Rogaška Slatina in Radeče. Zelo učinkovito posluje Maribor – najboljše med večjimi mesti. Ljubljana mu tesno sledi z le nekaj evri razlike.

Najdražje občinske uprave imajo mikroobčine z manj kot 2.000 prebivalci, torej kraji kot Kostel, Hodoš, Jezersko ali Osilnica. Kostelčane stane delovanje občinske uprave 1.373 evrov na prebivalca, desetkrat več od prebivalcev Vuzenice. Toda velikost še ni jamstvo za poceni upravo. Med najdražjimi občinami je Ptuj, ki s 23.000 prebivalci sodi med razmeroma velike slovenske kraje. Ptujčane stane delovanje občinske uprave 708 evrov na prebivalca, skoraj štirikrat več kot mariborčane. Med mesti imata drago upravo še Izola in Krško.

Dvomljivci bodo rekli – malo denarja, malo muzike. Če občinska uprava malo stane in malo naredi, to za občane ni najbolje. Kot ves čas opozarjamo, je kazalnike potrebno brati z zrnom soli. Ampak, med nami: ali res verjamete, da občinska uprava v Kostelu naredi desetkrat več od tiste v Vuzenici?

Najdražje občine

Tekoči stroški na prebivalca, proračuni 2011

Vir: Zlati kamen

Plače in zaposlenost

Pogled na plače nekoliko relativizira stereotipno podobo o »revnem« vzhodu in »bogatem« zahodu. Slovenske gorice denimo ne veljajo za sinonim razvitosti. Občine Sveti Tomaž, Sveti Jurij v Slovenskih goricah ali Sveta Ana so vseeno med tistimi z najvišjimi povprečnimi plačami v Sloveniji. Po drugi strani presenečajo nizke plače v Kostanjevici na Krki (963 €) ali v Bohinju (1.125 €). Najnižje plače imajo sicer v Osilnici (806 €). Plače v Ljubljani so približno še enkrat višje, s tem da je struktura zaposlenih precej drugačna. V prestolnici so vladni uradi, sedeži podjetij in bank ter druga zahtevna in odgovorna delovna mesta.

Bolj konvencionalne odgovore daje pogled na seznam občin z največjo brezposelnostjo. Ta problem je daleč največji v Pomurju, kar ni skrivnost. V tem delu Slovenije stopnje brezposelnosti po občinah presegajo 20 in celo 25 odstotkov. V Rogašovcih je denimo 26,9 odstotna.

Kaj pa občine z najmanjšo brezposelnostjo? Zmagovalci so majhni kraji v dokaj odročnih dolinah med hribi zahodne Slovenije. Skrivnost uspeha: razmeroma dobra podjetja. Zakaj so se ta podjetja razvila prav tam in ne na primer v Prekmurju, na Obali ali v okolici Ljubljane? Nimamo odgovora. Ga pa nameravamo poiskati. Spremljajte www.zlatikamen.si, spletno središče slovenske lokalne samouprave.