Rdeča nit 2023 je odpornost – razvojni aspekt, ki je na globalni in evropski ravni vse bolj v ospredju, v Sloveniji pa ga tako rekoč ne poznamo. A kaj pravzaprav je odpornost?
Kaj je odpornost v razvojnem kontekstu? V nekaj besedah: sposobnost okolja, da se odzove na krizo. V razvojnih dokumentih odpornost pogosto povezujejo tudi z besedo »odboj« – odporna okolja se torej iz krize ne le izvijejo, ampak pridejo iz nje še močnejša. Odboj pomeni priti iz krize kot »zmagovalec«.
Koncept odpornosti je nastal v naravoslovju, natančneje v biologiji in ekologiji, kjer označuje zmožnost sistema, da se povrne v ravnovesje. Gre torej za dinamično zmožnost sistemov za prilagajanje na spremembe.
Pojem uporabljajo v razvojnih dokumentih Organizacije združenih narodov nekje od začetka stoletja. V strateškem dokumentu o Skupni zunanji in varnostni politiki (SZVP) EU iz leta 2016 je odpornost opredeljena kot ključna strateška prioriteta. V Poročilu o strateškem predvidevanju iz leta 2020 je Evropska komisija objavila kontrolno ploščo s sintetičnimi indeksi in kazalniki odpornosti za članice EU.
Plošča vključuje dva zorna kota: ranljivost in zmogljivost. Na eni strani so torej s kazalniki ocenili šibke točke članic, na drugi pa oceno njihovih potencialov, ki omogočajo izhod iz krize.
Kontrolna plošča odpornosti vsebuje štiri vsebinske sklope: družbeno in ekonomsko finančno, zeleno, digitalno ter geopolitično odpornost. Prvi sklop vključuje družbene učinke sprememb, ekonomsko ter finančno stabilnost, ter področja kot so zdravje, delo in izobrazba. Zeleno odpornost tvorijo zmožnost za prilagajanje na klimatske spremembe, vzdržnostna raba naravnih virov, ohranjanje biodiverzitete in ekosistemov ter razvoj trajnostnega kmetijstva. Digitalna odpornost govori preprosto o razvitosti digitalnih sistemov, ob tem pa tudi o kibernetski varnosti. Geopolitični del vključuje vprašanja varnosti, vrednostnih verig in trgovine, globalnih financ ter oskrbe s surovinami in energijo: sem sodijo na primer vprašanja, povezana s samooskrbo. Modelu bi težko očitali neambicioznost, četudi na račun tega včasih trpita jasnost in preglednost.
Temeljne prvine odpornosti
Na neki bolj osnovni konceptualni ravni naj bi bile za odpornost ključne naslednje osnovne lastnosti nekega okolja:
- Prožnost (fleksibilnost) – torej zmožnost za hiter odziv na spremembe.
- Transparentnost – pretok informacij je za usodnega pomena za hiter in kakovosten odziv.
- Princip »od spodaj navzgor«.
- Holistična razvojna vizija, ki vključuje širok nabor deležnikov.
Zlasti slednji dve lastnosti, ki merita na širši družbeni konsenz, imata izrazito politični predznak. Podrobnejše branje dokumentov pokaže, da je za razumevanje odpornosti v EU ključnega pomena prav povezava med odpornostjo in demokratičnostjo. V tej luči naj bi bila odpornost inherentna lastnost demokracije, kjer se ob pogostih prenosih politične moči ohranjajo temeljne vrednote sistema.
Kot so zapisali v Evropskem partnerstvu za demokracijo, mora prav zato razumevanje odpornosti presegati tehnokratski ali tehnicistični pristop k razvoju, pa tudi ozko osredotočenost na varnostna vprašanja. Za delovanje demokracije je sistematična krepitev dolgoročne odpornosti ključnega pomena, obenem pa so temeljni gradniki odpornosti politične narave. Tako razumljena odpornost zahteva vključevalnost, visoko raven transparentnosti in zaupanja ter jasno razlikovanje med posameznimi vejami oblasti.
Avtoritarni režimi se na krizo lahko odzovejo hitro in z odločnostjo, ki je dostikrat lahko všečna. A hitre rešitve so zelo redko dolgoročne. V zadnjem obdobju smo lahko videli, kakšna je bila dejanska učinkovitost kitajskega »odločnega« odziva ob pandemiji. Če bi parafrazirali Slavoja Žižka: pravi odziv na krizo ni takojšnja, »direktna« akcija, ampak ravno nasprotno – kriza je čas za refleksijo, za nov razmislek na temeljni ravni.
Odpornost in slovenska politika
V slovenskem političnem besednjaku tako rekoč ne najdemo besede odpornost in vedênje politike je temu primerno. Po drugi strani pa ne smemo pozabiti, da je Slovenija izvrstno prebrodila nekaj hudih kriz, začenši z razpadom Jugoslavije, kjer se je čez noč bistveno spremenilo poslovanje slovenskih podjetij na tedaj najpomembnejšem trgu. Slovenska družba kot celota je torej v bližnji preteklosti pokazala veliko mero odpornosti, ne toliko zaradi politike na državni ravni, kot zaradi visoke ravni socialne kohezije in delovanja posameznikov ter različnih podsistemov.
