Prvič, trajnostna mobilnost. Pri zelo maloštevilnih občinah bi lahko zares govorili o politiki trajnostne mobilnosti. Odkrito povedano: če bi bila trajnostna mobilnost edini kriterij, ne bi prišli niti do 12 kandidatk. Med razlogi bi lahko omenili dvoje: da občine na tem področju čakajo na državno strategijo in da nekako velja, da je strateški pristop k trajnostni mobilnosti primeren za večje kraje. Toda primeri kot so Radlje ob Dravi ali Brda kažejo, da lahko tudi manjše občine s spretnostjo, domiselnostjo in majhnimi ukrepi naredijo kar nekaj pri prehodu na manj škodljive oblike prevoza.
Drugič, prevlada mest. Trajnostna mobilnost kot rdeča nit je v ospredje potisnila mestne občine: pet od 12 letošnjih kandidatk in prav vse regionalne zmagovalke. Da ne omenjamo, da je šla nagrada Zlati kamen v največje slovensko mesto. Doslej smo imeli precej uravnoteženo velikostno strukturo kandidatk.
Tretjič, ponovljene kandidature. Letos imamo med kandidatkami štiri takšne, ki so že bile v izboru za nagrado Zlati kamen. Po pravilih, ki jih je postavil Strokovni svet projekta, ni omejitev ne za to, kolikokrat je občina med kandidatkami, ne za to, koliko priznanj lahko prejme. Toda pri kandidaturi in izboru Svet upošteva v prvi vrsti argumente, ki v preteklosti še niso bili zajeti. V praksi je tako le malo verjetno, da bi občina lahko v kratkem času prejela dvakrat nagrado Zlati kamen. Po drugi strani lahko pričakujemo, da bo med kandidati postopno vse manj občin, ki bodo v izbor zajete prvič: preprosto, število občin pri nas je vendarle končno, število občin, primernih za nagrado, pa še bolj.
Četrtič, najbolj prepričljiva zmaga doslej. Pri letošnji nagrajenki se prvič prekrivajo vse tri glavne ocene za nagrado Zlati kamen. Dobitnica nagrade ima najvišjo vrednost indeksa ISSO, zbrala je največ točk v analizi strategije, politične kulture in aktivnosti (glej članek o metodologiji) in vse možne točke pri glasovanju Strokovnega sveta.
Petič, pomen sodelovanja. Občine, ki sistematično in na različnih področjih sodelujejo z ostalimi, si močno izboljšajo možnosti za dobro uvrstitev v tekmovanju za nagrado Zlati kamen. Prav posebej izstopajo občine, katerih sodelovanje sega čez državne meje: Nova Gorica in Gornja Radgona kot kraja, ki se tesno povezujeta s sosedi čez mejo, Velenje je močno vpeto v mednarodne projekte, čezmejne aktivnosti pa peljeta tudi obe slovenski mestni središči. Nova Gorica zgledno igra vlogo regionalnega razvojnega centra. Ljubljana z vrsto potez povezuje občine v širši regiji: omenimo zlasti RCERO in širitev prog mestnega prometa na sosednje občine.
Šestič, vse bolj strateško vodene občine. 70 občin ima temeljni razvojni dokument: lani je bilo takšnih občin le 46. Po naših podatkih jih še najmanj šest strategijo pripravlja. Ostale se opirajo na regionalne razvojne dokumente. Slednji so lahko – če so dobro pripravljeni – pomembno razvojno orodje, po definiciji pa ne morejo prinesti odgovora na vprašanje: kdo smo in v čem se razlikujemo od vseh ostalih – na čem torej temelji identiteta našega kraja. Primeri iz sveta in iz Slovenije kažejo, da najbolje delujejo prav razvojne strategije, ki prinašajo jasen odgovor na to temeljno vprašanje in ki izhajajo iz identitete kraja.
Spodbudno: strategije so po naši oceni vse boljše, kar pomeni vse bolj konkretne. To je povezano s tem, da je vse manj občin, ki kupijo konfekcijski strateški dokument od svetovalcev in vse več takšnih, kjer se potrudijo in strategijo pripravijo sami.
Sedmič, veliko dobrega. Vsako leto odkrijemo vrsto dobrih in domiselnih praks, ki jih razvijejo slovenske lokalne skupnosti in to ne glede na velikost. Prostor nam še zdaleč ne dopušča, da bi omenili vse. A lahko bi bilo bolje. Ob svetlih izjemah pogrešamo zlasti prakse, ki bi merile na pospeševanje inovativnosti in tiste tehnološko podprte prakse, ki bi kraj razvijali v smeri pametne lokalne skupnosti. Zelena referenčna država v digitalni Evropi? Zeleni že (že zaradi gozdov), pot do referečnosti in digitalnosti pa bo še dolga, na lokalni in na državni ravni.
