Če pogledamo absolutne zneske, ni posebnih presenečenj. Največ denarja je šlo v mestne občine in v kraje, ki so bili nosilec večjih regionalnih projektov (na primer Dravograd ali Žužemberk). Največ denarja je šlo v Ljubljano: 86 milijonov ali okrog 16 odstotkov celotnega zneska – to ne odstopa daleč od deleža slovenskega prebivalstva, ki živi v prestolnici.
Bolj zanimivi so podatki, preračunani na število prebivalcev. V povprečju so občine prejele okrog 260 evrov na prebivalca. Na vrhu seznama so ponovno kraji, ki so bili nosilec večjih projektov in kjer zato ta izračun ne daje popolne podobe (morali bi upoštevati delež celotnih sredstev projekta, namenjen za dejavnosti v posamezni občini).
Kar preseneča, je zagotovo to, da je le 29 občin prejelo nadpovprečni znesek na prebivalca. Srednja vrednost EU sredstev na prebivalca za 212 občin je tako le dobrih 56 evrov. Tudi če upoštevamo, da so pri kar nekaj občinah sredstva podcenjena (ker so zajeta pri občini – nosilki regionalnega projekta), ostanejo razlike med občinami precejšnje. Veliko denarja gre v razmeroma majhno število občin. Po drugi strani pa veliko občin očitno ni izkoristilo vseh možnosti, ki so bile na voljo. 23 občin kot upravičenec ni prejelo niti evra.
In za kaj je bil denar porabljen? Kot v prejšnjem obdobju daleč največ za vodovode (144 milijonov ali 27 odstotkov) in kanalizacijo ter čistilne naprave (102 milijona ali 19 odstotkov) – skupaj je šlo torej za infrastrukturne projekte povezane s pitno ali odpadno vodo 46 odstotkov vseh pridobljenih sredstev. Za poslovno infrastrukturo je šlo osem odstotkov denarja, podobno pa tudi za energetsko učinkovitost. Med večjimi deleži je še tisti za varstvo kulturne dediščine: za ta namen so občine pridobile 35 milijonov ali 6 odstotkov celotnega zneska, pridobljenega v zaključenem programskem obdobju.
