Osnovna formula za strateško upravljanje občine pravi takole: cilji občine so povezani s projekti in aktivnostmi. Aktivnosti, ki so v grobem razvidne iz občinskega proračuna, imajo čez določen čas rezultate. Najprej zasledujemo dinamiko sprememb, potem pa doseganje razvojnih ciljev, torej opazujemo kazalnike, s pomočjo katerih razberemo, če občani res živijo bolje.
Naredili smo poskus in formulo obrnili: za občine, ki imajo najboljše rezultate, smo pogledali, kam usmerjajo aktivnosti, oziroma za kaj namenjajo proračunski denar. Se razporeditev njihovih proračunov razlikuje od povprečja? Kje?
Uporabili smo vsote iz zaključnih računov za zadnjih pet let (torej od 2008 do 2012). Med uspešne smo uvrstili razmeroma široko in heterogeno skupino občin, izbrano po treh merilih: skupino smo sestavili iz 30 občin z najvišjo vrednostjo sestavljenega indeksa za leto 2014, 30 občin, ki so na kritičnih področjih v petih letih napredovale najbolj, in vseh kandidatk, ki so se uvrstile v ožji izbor za nagrado Zlati kamen v zadnjih treh letih. Ker se tri skupine med seboj deloma prekrivajo, je v končnem naboru uspešnih pristalo 74 občin.
Ali uspešne občine drugače porabljajo proračun?
Hitri odgovor je: da. To kažejo tako podatki za vseh 74 občin skupaj kot za vsako od treh skupin, ki smo jih med uspešne vključili. Prva ugotovitev: uspešne občine namenjajo nadpovprečno velik delež proračuna za cestno infrastrukturo, za šolstvo in izobraževanje in za pospeševanje podjetništva. Presenetljiva značilnost vseh treh skupin uspešnih občin je nadpovprečno velik delež odhodkov za politični sistem. Ob tem je za prav vse tri skupine značilno, da prihranijo denar s pomočjo podpovprečnega deleža proračuna, namenjenega za kulturo in šport.
A ne hitimo z oznako, da gre pri uspešnih občinah za »protikulturne neoliberaliste«. Občine za kulturo in šport namenijo skupaj okrog 12 odstotkov proračuna ali 254 milijonov evrov – več kot za prostorsko planiranje in stanovanjsko komunalne dejavnosti. Za primerjavo: proračun ministrstva za kulturo znaša okrog 165 milijonov evrov. Uspešne občine porabijo za kulturo in šport namesto 12 približno 10 odstotkov proračuna. Samo prihranek ustreza torej deležu proračuna, ki ga občine namenjajo v povprečju za gospodarstvo skupaj s turizmom in promocijo občine! Občine v povprečju namreč porabijo za kulturo in šport kar petindvajsetkrat več kot za pospeševanje podjetništva.
Tri skupine
Skupine, ki smo jih vključili v ta širok nabor uspešnih, so med seboj precej različne. Vseeno imajo nekaj skupnih značilnosti, ki bi lahko izoblikovale nek enoten vzorec: več denarja za izobraževanje, ceste, socialno varstvo in politični sistem, manj denarja zlasti za kulturo in šport.
Seveda pa imajo skupine tudi vrsto specifik. Skupna značilnost 32 kandidatk za nagrado Zlati kamen je izjemen poudarek, ki ga te občine namenjajo prav pospeševanju gospodarstva. Kandidatke so v petih letih dale v ta namen kar 3,75 odstotkov proračuna, povprečni delež za 211 občin pa je 2,09 odstotka. Za razvoj malega gospodarstva namenjajo kandidatke za Zlati kamen 1,87 odstotkov proračuna – ali za 173 odstotkov več od povprečja.
Pri občinah z najvišjo vrednostjo indeksa ISSO je vzorec nekoliko drugačen: tudi te občine usmerjajo nadpovprečen delež proračuna v pospeševanje podjetništva, zato pa so pod povprečjem njihove naložbe v promocijo in razvoj turizma ter gostinstva. Sestavljeni indeks ISSO kaže doseženo raven razvojne uspešnosti občine in združuje 56 kazalnikov z osmih področij. Visoko vrednost indeksa imajo dostikrat bogate občine – v skupini tridesetih je kar nekaj mestnih.
Občine s »trdim« razvojnim modelom
Nekaj posebnega je skupina hitro razvijajočih se občin. Te namenjajo največ denarja zlasti za cestno infrastrukturo. Vložki na področja, kot denimo varovanje okolja ali spodbujanje malega gospodarstva, so podpovprečni. Naložbe v izobraževanje so znatne, a ne zato, ker bi te občine dajale štipendije, spodbujale terciarno izobraževanje ali kaj podobnega, ampak preprosto zaradi precejšnjih naložb v infrastrukturo.
Pri hitro razvijajočih se občinah bi pogosto lahko govorili o »trdem« razvojnem modelu. Ta povezuje velika vlaganja v osnovno infrastrukturo na eni strani z varčnostjo na drugi. Dostikrat gre za manj razvite občine, ki imajo visoke vrednosti indeksov rasti tudi zaradi šibkega izhodiščnega položaja. Druga skupina hitro rastočih občin so kraji v bližini velikih mest (zlasti Ljubljane), ki beležijo hiter razvoj zlasti zaradi priseljevanja ljudi in tudi podjetij. Za »trdi« razvojni model je značilno tudi, da praviloma ne najdemo kakšnih znakov strateškega pristopa pri upravljanju občine. Bi lahko govorili, da gre za uspešen model, vreden posnemanja? Ni dvoma, da se da pri pragmatičnem upravljanju teh občin česa naučiti. Prav tako ne moremo oporekati, da so te občine kratkoročno zelo uspešne, pri čemer – vsaj pri nekaterih najbolj izstopajočih in s tem vzornih primerih – ta razvoj ne temelji le na uspešnem črpanju denarja od drugod. Vprašamo pa se lahko, če je ta model lahko uspešen tudi na daljši rok.
