V Sloveniji je od leta 2007 210 občin – po novem že 211. Tako kot se občine razlikujejo med seboj po številu prebivalcev, kjer ima največja mestna občina preko 280.000 prebivalcev najmanjša pa nekaj več kot 300, se razlikuje tudi gospodarstvo posamezne občine. Za primerjavo konkurenčnosti občin pa ni ključno število podjetij, ampak uspešnost poslovanja teh podjetij ter njihova dolgoročna zmožnost ustvarjanja visoke dodane vrednosti in ustvarjanja novih delovnih mest. Splošno ekonomsko – gospodarska kriza je prizadela gospodarstva vseh vslovenskih občin, vedno večje število negativnih gospodarskih dogodkov kot so stečaji in blokirani računi podjetij pa še povečuje nekonkurečnost slovenskih podjetij in občin.
Občine in ekonomska učinkovitost njihovih lokalnih gospodarstev
Najvišja koncentracija ustvarjenih prihodkov in števila podjetji je v mestni občini Ljubljana, vendar se občine med seboj razlikujejo glede kakovosti poslovanja lokalnih gospodarstev.
V povprečju je gospodarstvo slovenske občine ustvarilo konec leta 2009 26.700 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, vendar je občina z najnižjo dodane vrednostjo na zaposlenega dosegla povprečno vrednost 9.975 evrov, občina z najvišjo pa 54.538 evrov. Slovenske občine lahko razdelimo v 6 vrednostnih razredov, kjer najnižji zajema do 10.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, najvišji pa več kot 50.000 evrov na zaposlenega. Večina, skoraj 63% vseh občin se razporedi v razredu med 20.001 in 30.000 dodane vrednosti na zaposlenega. Le ena občina je takšna, kjer se njeno gospodarstvo uvršča v najnižji razred, le dve občini ustvarita višjo vrednost od 50.000 evrov.
Konec leta 2008, kjer vplivi splošna gospodarsko – ekonomska kriza še ni imela prevelikega vpliva na poslovne rezultate podjetij je povprečna dodana vrednost na zaposlenega v slovenskih občinah bila za 3,5 odstotne točke višja in je znašala 27.694 evrov. Vendar je število občin, ki so bili razporejenih v zgornjih 3 razredih bilo višje za 11 občin.
Tabela 1: Razporeditev občin po dodani vrednosti na zaposlenega konec leta 2009 in 2008
Razredi |
Število občin 2009 |
Delež 2009 |
Število občin 2008 |
Delež 2008 |
Do 10.000 |
1 |
0,48% |
2 |
0,96% |
Od 10.001 do 20.000 |
26 |
12,44% |
17 |
8,13% |
Od 20.001 do 30.000 |
131 |
62,68% |
128 |
61,24% |
Od 30.001 do 40.000 |
43 |
20,57% |
52 |
24,88% |
Od 40.001 do 50.000 |
6 |
2,87% |
6 |
2,87% |
Nad 50.000 |
2 |
0,96% |
4 |
1,91% |
Če dodana vrednost izkazuje novoustvarjeno vrednost podjetij, donosnost kapitala kaže poslovno uspešnost podjetij, ki je tudi osnova za nadaljne investicije. Povprečna vrednost donosnosti kapitala v povrečni slovenski občini v letu 2009 je znašala 4,07 odstotka, v letu 2008 pa je znašala 7,74 odstotka.
V letu 2009 je delež občin katerih gospodarstvo je imelo negativni donos kapital več kot podvojilo, število občin z več kot 15% donosnostjo je padlo na 20% vrednosti iz leta 2008.
Tabela 2: Razporeditev občin po vrednosti ROA konec leta 2009 in 2008
Število občin |
||
Vrednosti ROA |
2009 |
2008 |
Negativno |
54 |
21 |
Nad 0% do 5% |
96 |
44 |
Nad 5% do 10% |
33 |
65 |
Nad 10% do 15% |
18 |
34 |
Nad 15% do 20% |
4 |
28 |
Nad 20% |
5 |
18 |
Tako kot v celotnem gospodarstvu v Sloveniji se je zmanjšala tudi ustvarjena dodana vrednost ter donosnost na kapital v slovenskih občinah. Ker sta oba kazalnika generatorja nadaljnega razvoja in privabljanja investitorjev morajo slovenske občine najti načine kako ustvariti pogoje za ustvarjanje razmer, ki bodo investitorjem omogočala konkurečne razmere za ustavarjanje delovnih mest ter unikatnih proizvodov in storitev.
Skladno z gibanjem konkurenčnosti gospodarstev občin in splošnim gospodarskim stanjem se manjša tudi število zaposlenih, vprašanje pa je, ali bo kljub naraščanju brezposlenosti v preteklih 3 letih poskušalo aktivno prebivalstvo migrirati v občine z boljšimi gospodarskimi rezultati.
Konec leta 2009 je samo 52 slovenskih občin povečalo število zaposlenih v primerjavi z letom 2008. Presenetljivo to niso bile tiste občine, ki bi ustvarjale najvišjo dodano vrednost na zaposlenega. Zaradi splošnega ekonomskega okolja je bilo dodatno zaposlovanje ustavljeno v praktično vseh podjetjih, ključni faktor pa je bil iskanje notranjih rezerv, ob tem pa negotovost v krizi. Podjetja, kjer se je dodatno zaposlovalo, so redke izjeme. To so predvsem novoustanovljena podjetja z dovolj veliko vrednostjo sredstev, ki je omogočala zaposlovanje. V letu 2008 je bilo v celotnem gospodarskem sektorju zaposlenih 576.455 zaposlenih, ta številka se je zmanjšala v letu 2009 na 540.990 negativni trend pa se je nadaljeval tudi v letu 2010.
Tabela 3: Razporeditev občin po ustvarjeni dodani vrednosti v letu 2009 in gibanje števila zaposlenih 2009 / 2008
Zmanjšanje števila zaposlenih |
Povečanje števila zaposenih |
|
Do 10.000 |
|
1 |
Od 10.001 do 20.000 |
14 |
12 |
Od 20.001 do 30.000 |
102 |
29 |
Od 30.001 do 40.000 |
34 |
9 |
Od 40.001 do 50.000 |
6 |
|
Nad 50.000 |
2 |
|
Konkurenčnost se kaže tudi preko dejavnosti podjetij v posamezni občini. Dva ključna dejavnika vplivata na konkurečnost:
- Dejavnosti, ki so sposobne ustvarjati visoko dodano vrednost in svoje proizvode in storitve uspešno prodajati v tujini in
- Razpršenost gospodarstva v posamezni občini, kar pomeni da celotna občina ni odvisna od nekaj večjih obratov, ki zaposlujejo večji del aktivnega prebivalstva, ampak večje število uspešnih podjetij.
Primerjali smo dve mestni občini. Prva sodi mned tiste z dodano vrednostjo na zaposlenega med 20.001 in 30.000 evri, pri drugi ta vrednost presega 50.000 evrov. Primerjava pokaže, da se struktura dejavnosti po številu gospodarskih subjektov med njima bistveno ne razlikuje.
Primerjava glede na vir prihodkov v občinah pa razkriva, da se v občini z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega kar 78% vseh prihodkov izhaja iz predelovalne dejavnosti oziroma industrije, medtem ko pri občini z manjšo vrednostjo dodane vrednosti industrija predstavlja tretji najmočnejši lokalni sektor, za trgovino in oskrbo z energijo. Mestna občina z manjšo vrednostjo dodane vrednosti na zaposlenega ima v celotnih prihodkov svojega lokalnega gospodarstva 17,17% deleža izvoza, medtem ko občina z višjo dodano vrednostjo kar 66,95%. V prvi občini največjih 10 podjetij po prihodkih ustvari 32,4% vseh prihodkov, v drugi občini pa največjih deset ustvari kar 79,4 odstotka. Usmeritev v razvojne industrijske obrate, ki ustarjajo visoko dodano vrednost in visoka izvozna usmerjenost omogoča lokalnim gospodarstvem prosperirati ter ustvarjati konkurenčno okolje. Po drugi strani visoka koncentracija ustvarjenih prihodkov prinaša dodatno gospodarsko tveganje v primerih zapiranja ali migracije obratov, vendar so ravno velika in gospodarsko močna podjetja vlečni konj lokalnim gospodarstvom.
Indeks gospodarske »rodnosti« slovenskih občin
Povečanje konkurečnosti posameznih občin predstavlja tudi »rodnost« novih gospodarskih subjektov, ki pospešujejo konkurečnost, zaposlovanje ter proizvodno verigo. Indeks rodnosti primerja število novoustanovljenih gospodarskih subjektov in izbrisanih v posamezni občini. Za celotno slovensko gospodarstvo je indeks rastel od leta 2006 naprej, ko je dosegal vrednost 130. Najvišjo vrednost v zadnjih letih je imel leta 2008, 171 indeksnih točk. Po letu 2008 je indeks začel upadati in konec za leto 2010 zasedel vrednost 113. Tako se je v letu 2010 v Sloveniji na 1 izbrisano podjetje ustanovilo 1,1 novo podjetje.
Enak trend kot v celotni Sloveniji se je nadaljeval v lokalnih gospodarstvih občin, vendar je največje število novoustanovljenih gospodarskih subjektov, okoli 40% med letom 2006 in 2010 bilo ustanovljenih v mestnih občinah:
- Ljubljana
- Maribor
- Koper
- Kranj
- Celje
Tabela 4: Indeks rodnosti gospodarstva največjih slovenskih občin 2006 – 2010
|
2006 |
2007 |
2008 |
2009 |
2010 |
LJUBLJANA |
133,67% |
207,33% |
160,82% |
187,55% |
114,11% |
MARIBOR |
126,29% |
165,29% |
177,56% |
154,79% |
116,53% |
KOPER |
125,97% |
160,45% |
191,10% |
135,36% |
114,70% |
KRANJ |
153,85% |
193,73% |
204,20% |
203,40% |
80,23% |
CELJE |
135,64% |
183,19% |
174,49% |
142,53% |
120,23% |
Indeks v navedenih občinah je v letu 2006 zajemal vrednosti, ki so bile v povprečju slovenskega gospodarstva, leta 2008 so občine presegale povprečni slovenski indeks, leta 2010 pa so razen Kranjske mestne občine občine bile malo nad slovenskim povprečjem. Največje občine so tako generatorji slovenskega konkurečnega okolja, manjše občine imajo manjši vpliv na celotni slovenski indeks rodnosti. Vzpodbujanje gospodarske okolja večjih občinah bo povečalo celotno slovensko gospodarstvo, vendar pa se pri tem ne sme pozabiti na manjša lokalna gospodarstva občin, ki zagotavljajo delovna mesta in s tem preprečujejo migracijo prebivalstva v večja mesta.
Negativni dogodki
Število negativnih gospodarskih dogodkov kot so blokade računov ali pričeti insolvenčni postopki se povečuje od leta 2008 naprej. Negativni dogodki zmanjšujejo gospodarsko kokurenčnost posameznih občin in celotnega gospodarstva ter povečujejo število brezposenih.
Leta 2006 je v Sloveniji imelo blokirane račune tekom leta 15.673 subjektov, leta 2008 se je ta številka povečala na 17.075, vendar predvsem na račun povečanega števila gospodarskih subjektov na trgu. Do leta 2010 je ta številka narasla na 26.668 subjektov z blokiranimi računi, za dobrih 70 odstotkov več kot leta 2006. Pri občinah, ki so v letu 2010 imele najvišji delež blokiranih podjetij, so manjše občine, kjer je večina prebivalstva odvisna od nekaj večjih podjetij. Ta podjetja sodijo prevsem v dejavnosti kot so gradbeništvo, trgovina ter industrija z nizko dodano vrednostjo. V teh občinah je bil delež blokiranih podjetij višji od 20%. V občinah, kjer je bil delež blokiranih podjetij v letu 2010 najnižji (6% ali manj), je manj gradbenih in trgovskih podjetij. Tudi te občine so manjše, z nekaj 10 ali do 200 podjetij.
Podobna slika se odraža pri insolvečnih postopkih. Število stečajev, prisilnih poravnav in likvidacijskih postopkov se povečuje od leta 2006. Leta 2006 se je v Sloveniji pričelo 556 insolvečnih postopkov proti pravnim osebam, v letu 2010 je bilo teh 612. Če temu prištejemo še postopke osebnega stečaja potrošnika, čigar številka je konec leta 2010 presegla 2.000, to naraščanje postopkov zgovorno priča o vse večjih težavah z likvidnostjo.
Največ novih postopkov se je pričelo v največjih občinah. Če pogledamo razmerje med številom aktivnih gospodarskih subjektov in številom pričetih postopkov, je slika najmanj ugodna v manjših občinah, pretežno z gradbenimi podjetji, lesno – predelovalnimi podjetji in trgovino. Podobno kot pri blokadah računov, dejavnosti z nizko dodano vrednostjo ter z visoko plačilno nedisciplino.
Slovenske občine morajo skladno s svojimi zmožnostmi, zakonskimi okvirji ter vizijo ustvarjati konkurečno okolje, ki bo podlaga za nadaljni razvoj lokalnega gospodarstva. Uspešno gospodarstvo je tisto, ki mu uspe na dolgi rok ustvarjati visoko dodano vrednost ter proizvode in storitve konkurečne na tujih trgih. Vendar je ključno vprašanje od kje izvira ta konkurečnost – predvsem olajšave pri razvojnih projektih, povezovanje s znanstvenimi institucijami ter vlaganje v ljudi morajo biti ključni razvojni faktorji.
Vir podatkov: Bisnode d.o.o., GV IN