Letos jeseni bodo lokalne volitve, na katerih se bomo opredelili do dela županov in županj. A kaj je za župane in županje uspešno vodenje občine? Kako na to gledajo direktorji občinskih uprav? Za mnenje smo povprašali predstavnike manjših, večjih in mestnih občin po vsej Sloveniji. Široki paleti mnenj je skupno prepričanje, da je v prvi vrsti pomembna županova sposobnost odprtega delovanja, sodelovanja in managerske veščine. Ob tem ne gre spregledati, da je bilo na zadnjih volitvah izvoljenih le deset županj, ki se pridružujejo kar 201 moškemu kolegu.
Primer Slovenskih Konjic je primer manjšega mesta v večji občini s skoraj 15.000 prebivalci. Župan Miran Gorinšek je na čelu občine drugi mandat, izkušnje v javni upravi si je sicer nabiral že v prejšnjem sistemu klasičnih velikih občin. Kot pravi, so osnovni principi ostali enaki: župan mora znati delati z ljudmi, potrebuje človeško toplino. Razumeti mora različne potrebe in interese ter dobro voditi skupino, če želi biti uspešen. Pri tem je dobrodošla širina: ko gre za pridobivanje sredstev ter izvajanje projektov so mu v pomoč managerska znanja; ko se pogovarja z ljudmi, ki jih tarejo takšne ali drugačne težave, je nekakšen svetovalec, ki se opira na psihološka znanja. Pogovarjati se je treba na primeren in strpen način, pravi Gorinšek, ter razložiti zadeve na razumljiv način.
Glede vpliva politike Gorinšek deli pogosto mnenje, da je na lokalnem nivoju strankarske politike manj kot v državnem zboru ali svetu. Delo je predvsem projektno. »Na lokalnem nivoju se lahko gremo politiko dva ali tri mesece pred volitvami in nekaj tednov po koncu, potem delo steče projektno. Ni nasprotovanj zaradi oportunizma, ki je cokla na višjih ravneh«, pravi in poudarja, da je zanj seja občinskega sveta svečan zaključek nekega procesa odločanja, na katerem pač ne more biti razprave o temeljnih stvareh, ki bi morale biti že davno prej razčiščene. »Tega se držimo in tudi sicer delujemo odkrito«.
Župan je razumen in vsestranski
Županja Nazarja Majda Podkrižnik je ena od desetih slovenskih županj. Vodi podeželsko občino z 2600 prebivalci, ki je nastala z delitvijo Zgornje Savinjske doline s približno 20.000 prebivalci na sedem občin. Kot pravi, se pri svojem delu opira na ekonomska znanja ter na praktične izkušnje iz trgovskega in proizvodnega podjetja, pa tudi s kmetije, ki jo je vodila, preden je pred štirimi leti postala županja. Župan mora biti razumen, za manjše občine, kot je Nazarje, je zelo pomembno, da je vsestransko sposoben človek: da ima managerska, gradbena, pravna znanja; da pa se zna včasih tudi politično vesti in lobirati. Sicer se ji funkcija županje ne zdi politična: sama je kandidirala kot neodvisna kandidatka in le en občinski svetnik je tudi član stranke. »Z občinsko upravo sem se hitro ujela. Imam timski način vodenja: znam pohvaliti in če je treba tudi po mizi udariti. Dobro sodelujemo, zato ni bila potrebna nobena menjava.«
O tem, kakšna osebnost naj bo župan, da uspešno opravlja svojo vlogo, Podkrižnikova pravi, da naj bo prijazen, odločen, vešč komuniciranja. Iskren. Ima naj karakter, močno osebnost, v zadnjih časih tudi trdo kožo, pogum in sposobnost odrekanja. Slednje morda še bolj kot za moške velja za ženske vodje.
Septembra lani se je vseh deset županj zbralo v Nazarju. »Ugotavljale smo, da nam ženskam manjka poguma. Pogosto se bojimo tveganja. Pri vodenju pa smo zelo dosledne in uspešne, ker smo zelo delavne. Potrebna pa je boljša organizacija družinskega življenja. Bolj se moramo boriti in znati več od moških, če želimo zasesti vodilni položaj.« Temu mnenju se pridružuje tudi županja Šmarjeških Toplic, Bernardka Krnc, mati šoloobveznega otroka. »Delo župana ali županje ne traja samo osem ur ali dopoldne, pogosto je tudi v popoldanskem času, saj takrat potekajo odbori, komisije, občinski sveti. Zelo težko je usklajevati materinstvo in družinsko življenje s službenimi obveznostmi. Drugič, v lokalnem okolju še vedno prevladuje mnenje, da mora biti župan moški, ker je avtoriteta, žena pa naj bo doma za štedilnikom – in včasih je zelo težko prebiti to miselnost. Tretji razlog je ta, da je županski poklic premalo plačan glede na zahtevnost in odgovornost v primerjavi s poklici v zdravstvu, šolstvu, sodstvu«, je za revijo Zlati kamen povedala Krnčeva.
Kako iz enega evra narediti tri?
Pri političnem vplivu obstaja razlika med manjšimi in večjimi občinami, je prepričana Krnčeva, ki je bila leta 2006 kot neodvisna kandidatka izvoljena na čelo te podeželske občine s približno 3200 prebivalci, ko se je ta odcepila od mestne občine Novo mesto. Po njenem mnenju so manjše občine v prednosti in v njih je tudi lažje delati za dobrobit občanov kot v velikih, kjer pogosto prevladujejo politični interesi. Vsak evro se obrne tako, da nastanejo trije, pravi magistrica ekonomskih znanosti in navede konkreten primer: »Kanalizacijo speljemo ob cesti in potem v sklopu te investicije saniramo še cesto, naredimo novo asfaltno prevleko in ta strošek upoštevamo v ceni investicije«. Župan mora biti v manjših občinah bolj prilagodljiv, pa ne le zato, ker se vsi med seboj poznajo. Spretno mora namreč krmariti med potrebami občanov, zakonodajo in prioritetnimi projekti ali kot pravi sama: »Ves čas mora pred seboj imeti gozd in ne samo posameznih dreves«.
Župan Škofje Loke, manjšega mesta v veliki občini s skoraj 23.000 prebivalci, je od leta 2010 magister managementa Miha Ješe. Prepričan je, da je občinsko upravo treba voditi podobno kot podjetje in pri tem upoštevati, da so cilji bistveno drugačni – ne velja načelo profita – način dela pa je podoben. »Posebej bi izpostavil organizacijo, sodelovanje, predvsem večino ekipnega dela in delegiranje pristojnosti. Zelo pomembno je, da župan zaupa svoji ekipi, da je z njo v odprtem stiku, z njo dobro sodeluje in tudi, da zaupanje občasno preverja prek kolegijev in zadanih ciljev, ki morajo biti realizirani sproti, torej skladno s terminski planom«, je povedal Ješe in kot vrlino uspešnega župana poudaril življenjske izkušnje, čut za pravičnost in osnovno človeško modrost, kajti paleta ljudi, s katerimi sodeluje, je izjemno široka in vključuje tudi tiste občane, ki so nezadovoljni z njegovim delom.
Svoj pogled na potrebne življenjske izkušnje nam je zaupal tudi župan srednje velike občine Škofljica Ivan Jordan. Kot je dejal, mora župan najprej vedeti, zakaj je prevzel funkcijo: da bo delal bodisi v dobrobit občanov in občank bodisi za lastno promocijo in ekonomsko osamosvojitev. Sam se je za kandidaturo odločil, ko se je že upokojil in je imel zagotovljeno socialno varnost in rešeno stanovanjsko vprašanje. Pred kandidaturo je vodil dve podjetji za prodajo in servisiranje vozil ter si pridobil bogate izkušnje na gospodarskem in finančnem področju; dva mandata je bil tudi podžupan Škofljice. »V službi sem vsak dan pred osmo uro zjutraj in pogosto ostanem do osme, devete ure zvečer. To pomeni, da mora župan živeti za občino. Štiridesetletni župan težko časovno pelje projekte, ker mu to družinske obveznosti enostavno ne dovolijo«.
Zakaj in kako si zapravil moj denar?
Toda primeri županov in županj srednjih let, s katerimi smo se pogovarjali, dokazujejo prav nasprotno. Med njimi je poleg 42-letne Krnčeve tudi 41-letni Matej Arčon, ki je od leta 2010 župan mestne občine Nova Gorica z 32.000 prebivalci. Eden izmed njegovih prvih projektov je bila prav reorganizacija in racionalizacija občinske uprave. Postavili so projektno pisarno, da projekti niso več razdeljeni po posameznih oddelkih, temveč so zbrani in koordinirani v tej pisarni. »Prihodnost je v sodelovanju in povezovanju. Včasih sem imel občutek, da so bili oddelki razdeljeni kot nekakšni d.o.o. znotraj holdinga. Prav s projektnim vodenjem in ustanavljanjem projektnih skupin, ki povezujejo sodelavce z različnih oddelkov, se spodbuja občutek pripadnosti skupnem projektu«.
Le leto dni je od Arčona starejši arhitekt Rupert Gole, ki podeželsko občino Šentrupert z manj kot 3000 prebivalcev vodi od leta 2006. Prepričan je, da mora imeti uspešen župan izkušnje v gospodarstvu, biti mora kreativec in vizionar, da zna zasnovati projekte in jih izpeljati do cilja. »Razpolagati z denarjem občanov je velika odgovornost in v vsakem trenutku te lahko vsak občan vpraša, zakaj in kako si zapravil njegov denar«. Po mnenju njegovega županskega kolega Dušana Strnada, ki vodi občino Ivančna Gorica s skoraj 16.000 prebivalci, je za uspešnega župana pomembno, da zna prisluhniti ljudem, ugotoviti njihove potrebe in oblikovati primerne projekte, ki te potrebe utegnejo zadovoljiti. Pri vodenju občine si pomaga z izkušnjami iz financ in politike, kot dobrodošle pa ocenjuje tudi podjetniške in managerske veščine. Direktorica občinske uprave Ivančna Gorica Irena Lavrih med lastnosti uspešnega župana prišteva pozitivno osebnost, razvojno usmerjenost, iskanje soglasja, dostopnost ter veščino predstavljanja svojega dela javnosti.
Mlade in ambiciozne iščejo priložnosti za kariero drugod.
Kako Arčon in Gole pojasnjujeta podatek, da je v Sloveniji ta hip manj kot pet odstotkov županj? »Županovanje zahteva celega človeka in ne traja le osem ur dnevno med ponedeljkom in petkom. Brez odrekanja v krogu družine in razumevanja partnerja enostavno ne gre. Ženske večinoma na prvo mesto postavljajo družino, seveda pa je to odvisno od starosti. Občudujem vse, ki zmorejo to združiti«. Rupert je prav tako mnenja, da županovanje zahteva celega človeka: »Če je ženska hkrati še mamica, se težko 100 odstotno posveti samo občini. Sem mladi očka in se moram stalno odrekati – če ne bi žena skrbela za naraščaj, bi bilo to praktično nemogoče.«
Poleg predsedniške funkcije je županska funkcija tista, ki je – drugače kot pri parlamentarnih volitvah – neposredno voljena. To, da doslej še nismo imeli predsednice republike in da na lokalnih volitvah delež izvoljenih županj niha med minimalno 3,4 odstotki (leta 1994) in maksimalno 5,7 odstotki (leta 2002), je tudi zgovoren podatek o volilnem telesu in njegovem odnosu do političnih predstavnic. Za mnenje o tem smo povprašali mlado raziskovalko na Fakulteti za družbene vede, magistrico politologije Simono Kukovič, ki pripravlja disertacijo o stilih lokalnega političnega vodenja. Meni, da spol nima vpliva na vlaganje kandidatur na lokalnih volitvah. »Se tudi ne strinjam s tem, da bi bilo županovanje prezahtevno za ženske. Če si posameznik dovolj trdno postavi cilj, ga tudi doseže, ne glede na to, ali je ženska ali je moški. Gre za to, da pri volitvah za funkcijo župana nimamo spolnih (v našem primeru ženskih) kvot (kot je to pri volitvah v državni zbor) in s tem se kaže realno stanje zanimanja za (lokalno) politiko, kar pa se mi ne zdi nič drastičnega«.
Trenutno nobene mestne občine ne vodi županja, so pa podžupanje ali direktorice občinskih uprav in posameznih služb, torej takoj za županom. Tako je tudi v Novi Gorici, kjer je na čelu občinske uprave Vesna Mikuž, nekdanja notranja revizorka občine; razen službe za okolje in prostor ženske vodijo vse oddelke in projektno pisarno. Kot pravi Mikuževa, je nizek delež županj v Sloveniji družbeno pogojen. »Še vedno obstajajo predsodki pred ženskim vodenjem. Gre pa tudi za to, da pogosto obupajo, preden pridejo do takšnih položajev. Če so mlade in želijo kariero, gredo običajno v drugo smer. Družbeno je bolj sprejemljivo, da so moški dlje odsotni od doma kot ženske. Iz osebnih izkušenj lahko potrdim, da si takšen angažma lahko privoščim; mlajša ženska z družino bi si ga težje privoščila«.
Govorilne ure pri županu
Magistrica državnih in evropskih študij Olga Karba je županja Ljutomera, večje občine z več kot 11.000 prebivalci. Za dobro vodenje, kot pravi, mora župan razumeti, da ni lastnik, marveč le prvi med enakimi, ki mu je zaupano upravljanje storitvene organizacije v lasti občanov. »Meni je bila v veliko pomoč osebna karierna pot, v kateri sem prešla skozi vse faze od referentke, višje svetovalke, direktorice občinske uprave in zdaj županje«. Vsak torek ima rezerviran za klepet z občani in občankami, kar je naletelo na številne kritike moških, da je to stran vržen čas. Vendar so s temi pogovori nagovorili tisoče različnih tem in uredili mnogo zadev, ki so pomembne za ljudi: »Zato vedno trdim, da je lepa beseda lepo mesto najde in da se dobro poplača z dobrim«.
Nenazadnje je pomembna prijaznost – in ta se, kot pravi Ješe, začne v občinski upravi in pa seveda pri županu. »Ljudje čutijo, kako občinska uprava dela in kako posreduje informacije. Pa še nekaj je. Pozitivno energijo je treba iskati in jo tudi združevati«. Župani – in zavzemajmo se, da v prihodnje tudi več županj – lahko s svojo modrostjo, pravičnostjo in strpnostjo za to naredijo veliko. V idealnem primeru, pravi Kukovičeva, bi župan imel tako veščine s področja vodenja, upravljanja, timskega dela in sodelovanja, kot tudi osebnostno karizmo in sposobnost ustvarjanja dobrih medsebojnih odnosov ter občutek za delo z ljudmi, z zaposlenimi in z občani. »Pomembna je tako strokovnost delovanja kot tudi čustvena inteligenca; župan naj ne bi samo delal prav stvari, ampak tudi prave stvari«.
