Po podatkih za leto 2013, ki jih je nedavno objavil Statistični urad RS, je bilo leta 2013 50,6 odstotka delovno aktivnih Slovencev (brez kmetov) zaposlenih zunaj občine svojega prebivališča. Več kot pol zaposlenih Slovencev torej sodi med medobčinske delovne migrante. V SURS ugotavljajo, da se delež migrantov počasi, a vztrajno povečuje: leta 2007 je tako bilo medobčinskih migrantov le 47,2%. Najmanjši delež delovno aktivnih prebivalcev se vozi na delo iz Ljubljane: le 15 odstotkov. Obenem na delo v prestolnico vsak dan prihaja 108.800 oseb.
Statistični urad ločuje izrazito delovne občine od bivalnih: izrazito delovne so tiste, kjer je število delovnih mest za vsaj 16 odstotkov večje od števila delovno aktivnih prebivalcev. Takšnih občin je v Sloveniji 16. Med njimi je – logično – precej mestnih, toda daleč na prvem mestu je majhna primestna občina Trzin. Ta kraj na robu Ljubljane ima kar za trikrat več delovnih mest od števila prebivalcev. Sicer pa so izrazito delovne občine Trzin, Murska Sobota, Šempeter – Vrtojba, Nazarje, Ljubljana, Kidričevo, Zreče, Celje, Lenart, Novo mesto, Maribor, Gornja Radgona, Ptuj, Velenje, Nova Gorica in Slovenj Gradec.
Podatki SURS kažejo, da je stereotip o Slovencih, ki se nočejo voziti na delo v drug kraj, povsem zastarel. Zanimivo je, da so nekatere analize verjetno prav zato delovne migracije obravnavale kot izrazito pozitiven pojav in znak razvitosti kraja.
