Občine na udaru

Na začetku junija je notranji minister Gregor Virant javno izjavil, da vlada med varčevalnimi ukrepi pripravlja tudi ukinjanje občin. O tem je – po Virantovih besedah – koalicija že usklajena. V izjavi za nacionalno televizijo je minister Virant mimogrede navrgel, da naj bi tako prihranili 500 milijonov evrov.

Od kod ministru ta številka? Denimo da bi ukinili vse občine, ki imajo manj kot 5.000 prebivalcev*. Skupno število bi se tako zmanjšalo na 101 občino. Kolikšen bi bil prihranek? Skupni odhodki 110 občin z manj kot 5000 prebivalci so leta 2011 znašali 344 milijonov evrov. Če bi torej za tristo dvanajst tisočev prebivalcev teh občin ukinili čisto vse, kar jim zagotavlja lokalna samouprava: socialno pomoč,  šole, vrtce, osnovno zdravstvo, vzdrževanje občinskih cest in podobno, bi torej prihranili 344 milijonov. Precej manj od polovice milijarde.

Pojdimo naprej. Lani so občine zaposlovale skupaj 4.846 oseb. Od teh jih je bilo 862 zaposlenih na občinah z manj kot 5.000 prebivalci. Za toliko bi se teoretično zmanjšalo število zaposlenih, če bi odpustili celotno osebje na 110 občin in bi v novih »združenih« občinah celotno delo prevzele ekipe sedanjih večjih občin.

To bržkone ni realno. Zdaj je v upravah majhnih  občin  zaposlenih 2,5 osebe na 1.000 prebivalcev, v večjih občinah pa 2,33. Razlika je torej 0,17 občinskih uradnikov na 1.000 prebivalcev. Teza, da majhne občine zaposlujejo nesorazmerno število uradnikov, preprosto ne zdrži. Če bi nove »združene« občine imele enako razmerje med zaposlenimi in številom prebivalcev, kot jih imajo zdaj večje občine, bi morale odpustiti 58 oseb.

Vse slovenske občine so za lastno delovanje leta 2011 porabile 275 milijonov evrov. Povedano drugače: vsakega prebivalca Slovenije je to, da imamo lokalno samoupravo, letno stalo 133 evrov. Od skupnega zneska so občine z manj kot 5.000 prebivalci za lastno delovanje porabile 49,5 milijona evrov: manj kot petino celote. Ponovno, če bi jutri te občine ukinili in se delovanje povečanih preostalih občin ne bi podražilo nič, bi prihranili le desetino vsote, ki jo omenja Virant.

Poglejmo podatke podrobneje. Res je, da z velikostjo občine pada relativni strošek njenega delovanja. Velike občine porabijo le 124 evrov na prebivalca, mikroobčine – torej tiste z manj kot 2.000 prebivalci – pa skoraj 192 evrov. A teh občin je le 26. Če pogledamo majhne občine z manj kot 5.000, a več kot 2.000 prebivalci, je njihov relativni strošek delovanja le za 2 evra večji od tistega pri srednje velikih občinah.  

2011. Vir: zaključni računi občin.

Predpostavimo, da bi bil relativni strošek »združenih« občin tolikšen, kot so ga imele lani večje slovenske občine – torej 129 evrov na prebivalca. Stroški delovanja občin bi se v tem primeru zmanjšali za 13,5 milijona evrov. Ni zanemarljivo, ampak daleč od 500 milijonov. Ob tem nismo upoštevali vseh neposrednih in posrednih stroškov morebitnega združevanja – te stroške težko ocenimo, a zagotovo ne bi bili zanemarljivi.

Kakorkoli pogledamo številke, je jasno, da bi bili prihranki na račun združevanja občin razmeroma majhni v primerjavi s širšimi posledicami, ki bi jih to združevanje prineslo. Ne trdimo, da vse občine delujejo učinkovito. Daleč od tega. Med njimi so velike razlike, a raziskave, ki smo jih naredili s pomočjo baze ISSO, jasno kažejo, da med kakovostjo delovanja lokalne samouprave in velikostjo občine ni nobene povezave, ki bi zdržala resnejšo presojo.

Poraba občin za lastno delovanje: kolikšen delež skupnega zneska porabi posamezna skupina občin glede na njihovo velikost

Je  tudi vlada naredila takšne raziskave? Povedano drugače, ali ima vlada tehtne analize, ki bi pokazale vse učinke posega v sistem lokalne samouprave, »o katerem so na koaliciji že usklajeni«? Trdimo, da ne. Poglejmo, kaj piše v revizijskem poročilu Ureditev področja občin, ki ga je lani objavilo računsko sodišče. »Odgovore na zastavljeno vprašanje je računsko sodišče iskalo na Službi Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko ter na Ministrstvu za finance, ki pa vseh podatkov, ki bi omogočali oceno uspešnosti občin, nimata, kljub temu da skrb za področje občin sodi med njune naloge.«

Ko vlada govori o učinkovitosti delovanja občin, počne to bolj ali manj na pamet. Če se motimo, naj svoje analize, argumente ter podatke, na katerih ti argumenti slonijo, javno predstavi.

Ni dvoma, da morajo tudi občine prispevati svoj delež k zmanjševanju javne porabe. Toda to se lahko doseže na dosti bolj učinkovite načine, kot je administrativni poseg v z ustavo zajamčene pravice prebivalcev do lokalne samouprave. Tudi s tezo, da sedanji ustroj lokalne samouprave v Sloveniji ni optimalen, se lahko strinjamo. S pripombo: tega sistema niso postavile občine. Slabega sistema nimamo zaradi neučinkovitih občin, pač pa zato, ker je zakonodajalec doslej opravljal svojo nalogo slabo.

*Da bi bil izračun bolj preprost, predpostavimo, da jih ne bi združevali med seboj, ampak preprosto pripojili k večjim. Verjetno bi prisilno združevanje potekalo nekoliko drugače: ukinili bi tudi nekatere večje občine in na drugi strani združevali manjše skupaj – ampak predpostavimo lahko, da bi se dva učinka (inkrementalni »prihranki« na račun ukinitve večjih občin in inkrementalni »strošek« na račun združevanja majhnih) med seboj izničila.