Občine, najprivlačnejše za priseljevanje

Na čelu seznama po absolutnih številkah o selitvenem prirastu v letu 2015 (torej razliki med številom priseljenih in odseljenih oseb) je Zelena prestolnica Evrope in nosilka nagrade Zlati kamen 2016 Ljubljana (selitveni prirast: 431 prebivalcev). Sledi Škofljica, kjer se je število prebivalcev na račun priseljevanja povečalo za 278.

Pozitivni prirast prebivalstva so sicer zabeležili v slabi polovici občin – natančneje v 97, medtem ko se je v 115 občinah odselilo več ljudi kot se je tja priselilo. V osmih občinah je bil prirast posebej velik, torej večji od 100 prebivalcev. Če pogledamo relativne številke, je na vrhu seznama nekoliko presenetljivo Hodoš, kjer je selitveni prirast lani znašal 40,6 na 1.000 prebivalcev. Seveda ima ta mikroobčina na madžarski meji veliko manj kot 1.000 prebivalcev (po zadnjih podatkih jih je 375), kar pomeni, da je že razmeroma majhna variacija v priseljevanju lahko sprožila precejšnje nihanje relativnega kazalnika.

Hodoš ali Škofljica?

Na drugem mestu je Škofljica s selitvenim prirastom, ki znaša »samo« 26. Toda primerjava med Hodošem in Škofljico postane smiselna, ko vključimo tudi ostale kazalnike in ko pogledamo gibanja za nekoliko daljše obdobje. V Hodošu je bilo leta 1999 še 61 otrok, letos le še 40. Na Škofljici se je število povečalo s 1161 na 2024, oziroma s 182 na 191 otrok na 1.000 prebivalcev. V Hodošu je to razmerje padlo s 146 na 107. Slovensko povprečje znaša 148 otrok na 1.000 prebivalcev.

Skoraj tretjina prebivalcev Hodoša ima več kot 65 let. Slovensko povprečje znaša 18,4 odstotke, vrednost kazalnika za Škofljico pa je 14,7%. Tudi ostali kazalniki kažejo, da je demografska struktura na Škofljici nadpovprečno ugodna: na primer sprememba izobrazbene strukture ali deleža prebivalcev, ki opravljajo najzahtevnejše poklice.

Če povemo drugače, skok kazalnika je za Hodoš le enkraten pojav in ne znak za dolgoročne demografske premike. Prav zato v analizi ISSO ne uporabljamo le posameznih podatkov, ampak povezane kazalnike, ki so izbrani tako, da dajejo najbolj smiselno in celovito podobo. Statistični podatki so za nas surovina, ki jo je potrebno šele ustrezno predelati – ravno metodologija predelave pa je tista dodana vrednost, zaradi katere se podatki spremenijo v orodje, ki omogoča postavljanje strateških ciljev, merjenje rezultatov  in s tem upravljanje.

Slovenski »boomtown«.

Po podatkih analize ISSO ni nobenega dvoma, da je slovenski »boomtown« Škofljica. V  tem kraju na ljubljanskem obrobju so pozitivne spremembe najbolj dinamične. Če se bodo sedanja gibanja nadaljevala, bo imela občina čez deset let skoraj 13.500 prebivalcev. Leta 2000 jih je imela še manj kot 6.500, zdaj pa jih ima nekaj čez 10.600. Mejo 20.000 prebivalcev bi – ob sedanjih gibanjih – Škofljica dosegla prav leta 2050. Ob tem pa je izrazito ugodna tudi struktura prebivalstva.

Toda ali so kazalniki za Škofljico nekaj, kar lahko postavimo kot merilo uspešnosti za ostale občine? Ko govorimo o »pozitivnih spremembah«, to ni mišljeno vrednostno, pač pa merimo le na rast. Priseljevanje in rast prebivalstva nikakor nista enoznačna pojava, ki bi jih lahko vrednotili z nekim črno-belim pogledom. Prvič, potrebno je preveriti ostale kazalnike, torej kako priseljevanje vpliva na strukturo prebivalstva. In drugič, potrebno je preveriti, kakšen vpliv ima priseljevanje na kakovost življenja v občini. Hitro priseljevanje pomeni hudo dodatno obremenitev za celotno infrastrukturo in tudi za okolje. Poglejmo le preprost primer. V Škofljici bo čez deset let več kot 2.500 otrok – torej skoraj 500 otrok več kot jih je zdaj. Bosta osnovna šola in vrtec imela dovolj zmogljivosti? Glede na aktivnosti v občini je to sicer zelo verjetno, a kot rečeno: to je le preprost primer. Spremembe, ki jih prinaša hitra rast, so v celoti dosti bolj kompleksne.

Kako uporabljati kazalnik o prirastu?

Na kaj želimo opozoriti? Da hitro priseljevanje ni nujno apriorna vrednota. Kazalnik nam zagotovo pove, da je občina atraktivna: ljudje se v nek kraj priseljujejo z razlogom. In obratno: tudi odseljevanje ima vedno razloge. Zato je kazalnik zelo pomembno merilo.

To pa ne pomeni, da je priseljevanje nekaj takega, kar je potrebno za vsako ceno pospeševati. Kako vrednotiti priseljevanje je odvisno od vsake skupnosti posebej: v nekaterih je lahko zelo zaželeno, v drugih nekoliko manj. Ključno pa je, da imamo v strategiji občine na vprašanja, povezana s priseljevanjem in z demografskimi gibanji nasploh, zelo jasne odgovore.

V Škofljici so že pred nekaj leti v strateškem načrtu zapisali, da bo morda potrebno priseljevanje omejevati – slovenski »boomtown« je prva občina, kjer je bilo to zelo jasno zapisano v strategiji. A veliko strategij se pri demografiji omejuje na golo deskripcijo – na prepisovanje osnovnih statističnih podatkov. To ni dovolj. Pravilna uporaba demografskih kazalnikov in smiselno postavljanje ciljev na demografskem področju sta jedro kakovostne strategije za vsako skupnosti. Kajti prebivalci so alfa in omega skupnosti, začetek in konec.

Celotna lestvica o selitvenem prirastu v letu 2015.