Kako ocenjujete razvitost lokalne samouprave v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami v Evropi?
Lokalna samouprava je v Sloveniji tradicionalno močno razvita in to v vseh svojih oblikah, od sosedskih skupnosti, lokalnih in krajevnih skupnosti, pa do občin. Slovenija je bila zgodovinsko vedno del neke večje države, centri oblasti in prestolnice so bili oddaljeni. Državna pomoč in intervencija, če je sploh bila, najpogosteje nista dosegli teh krajev in če so si ljudje želeli izboljšati kakovost življenja, so morali sami prevzeti pobudo. Kot sociolog sem se s tem področjem veliko ukvarjal in lahko trdim, da je t.i. kontributivna participacija ali sodelovanje v lokalnih zadevah zelo močno razvito. Od prostovoljstva naprej. Najbolj značina oblika te kontributivne participacije so gasilska društva. Težko si predstavljamo ne samo tradicionalnega vaškega življenja, ampak tudi življenja v večjih krajih in mestih brez te zelo pomembne organizacije.
Po drugi strani ne moremo biti zadovoljni z institucionalno organizacijo lokalnih skupnosti. Čeprav sem velik zagovornik močne lokalne samouprave, sem obenem prepričan, da imamo občin preveč in da so premajhne. Kakovost javnih storitev v občini je povezana z določenim obsegom prebivalstva, pri katerem se te storitve splačajo. Poleg tega vrsta zadev presega domet razmeroma majhne občine. Sem sodi denimo prostorsko načrtovanje. Saj ne verjamete, da je možno neodvisno načrtovati prostorski razvoj občine Ljubljana in občine Ig ali Murske Sobote in Moravskih Toplic? Ampak to se dogaja.
Obstaja torej povezava med dobro delujočo lokalno skupnostjo in stopnjo razvoja demokracije v neki deželi…
Seveda! Ekonomisti bi sicer ugovarjali, češ da se svet globalizira in da je govorjenje o občinah izguba časa, ampak globalni trendi imajo na koncu lokalne cilje. Še premalo razmišljamo o tem ali se zna lokalna skupnost prav odzvati na globalne izzive. V Sloveniji bi se globalizacijskim tendencam najpogosteje najraje kar izognili, namesto da bi jih sprejeli in obrnili v svoj prid. Nekateri to znajo. Tiste občine, ki to uspešno počnejo, so opazno razvitejše od tistih, ki tega ne znajo.
Če velja trditev, da občina za nek razvojni potencial potrebuje določeno kritično maso občanov ali lahko podobno, nekoliko provokativno, trdimo tudi za države?
Govoriti o majhnih in velikih državah ni isto kot govoriti o majhnih in velikih občinah, pri čemer bi pustil ob strani minaturne mestne državice. Če pogledamo Slovenijo, se resda umešča med manjše države, pa vendar imamo 2 milijona prebivalcev in izpolnjene pogoje za suvereno nastopanje v mednarodnem prostoru in upravljanje te države. Vsaka država se mora zavedati svojih prednosti in slabosti. Če si majhen, si bolj prilagodljiv. Ni se ti ni treba vplesti v vsak mednarodni spor ali spopad. Če si manjši, ti ni treba vzdrževati močne vojske in nihče ne pričakuje, da boš delal red v neki državi na drugem koncu sveta.
Kako ocenjujete stanje demokracije v SIoveniji?
Tako, kot si ga kdo predstavlja. Na formalni ravni je odgovor enostaven. Slovenija je demokratična država. Ima redno ponavljajoče se volitve, ki so izpeljane pošteno, rezultati volitev pa določajo sestavo vlade.Obstajajo deli oblasti, ki so med seboj ločeni. Vsak ima sicer svoje probleme, pa vendarle delujejo. Na teh področjih se Slovenija ne razlikuje bistveno od drugih urejenih demokratičnih držav. Obenem bi rekel, da je prednost demokracije ravno v tem, da v primeru, ko se država znajde v krizi, ponuja mehanizhme, s katerimi lahko na novo premeša karte in igra naprej neko drugačno igro. Bodisi s pomočjo odločitve ljudi na referendumu, z rekonstrukcijo vlade, s predčasnimi volitvami, itd. Mogoče smo prav zdaj v eni takih faz.
Kar pa zadeva stanje politične kulture, smo z demokracijo praviloma vsi nezadovoljni. Vsak si jo predstavlja nekoliko drugače ali če citiram Churchilla: »Demokracija je sicer najslabši način vladanja, ampak nihče še ni izumil boljšega.« Politična kultura v Sloveniji je posebna, povezana z določenimi strahovi. Mislim, da je to odraz gostote našega političnega prostora. V velikih prostorih je mogoče ta konflikt manj izražen, saj je omogočena neka distanca. Če se odločiš zapustiti politiko in se preseliš na drugi konec sveta, recimo v Ameriki iz Zahodne na Vzhodno obalo, se lahko mirno začneš ukvarjati z nečim povsem drugim. V Sloveniji tak umik iz politike ni možen. Vsi smo gosto nagneteni v tem prostoru in zato je naša politika bolj strastna in doživeta. Nas pa obremenjujejo tudi strahovi preteklosti. Še vedno je v politiki prisotna delitev na črne in rdeče, kar ni dobro…
Ena od posledic te krize je, da je zaupanje državljanov v demokracijo na zelo nizki ravni, ko gre za demokratične institucije in celo ko gre za demokracijo nasploh. Omenili ste vprašanje gostote. Ampak drugi simptom krize pri nas je, da se najboljša podjetja in talentirani mladi posamezniki že selijo v tujino.
Svojo tezo o gostoti moram popraviti, saj se nanaša predvsem na politični prostor. Ta omejitev ne velja za gospodarske, kulturne in znanstvene potenciale. Tu meje padajo ali še bolje, meje v Evropi so že padle. Podjetja iščejo boljše priložnosti drugje. Zavedam se, da bom s to izjavo izzval bes nekaterih, vendar mislim, da je bilo povišanje minimalnih plač med krizo napačna odločitev, ki je pripomogla, da se je iz Secop iz Črnomlja preselil na Slovaško. Čeprav sodim med izrazito socialno čuteče liberalce in vsakemu privoščim marksikaj več od minimalne plače, menim, da bi bila boljša pot do višjih plač preko spodbujanja razvoja. Tako bi obdržali delovna mesta in plače na dolgi rok, zdaj pa je delavcem ostalo le nadomestilo za brezposelnost, ki bo verjetno manjše od minimalne plače, ima pa tudi krajši rok trajanja. Koliko je takih zgodb in koliko delovnih mest smo že izgubili pa niti ne vemo.
Po drugi strani vemo, da zelo dobri študentje in dijaki iščejo priložnosti za šolanje izven Slovenije in ti se bodo le težko vrnili nazaj. Če ne zaradi drugega zato, ker jim sIovenska raziskovalna infrastruktura ne more v celoti potešiti ambicij. Ne moremo preprečiti študija v tujini, nasprotno, za to smo se celo zavzemali. Lahko pa nadomestimo odliv sposobnih ljudi tako, da sami razvijamo šole, na katere bomo privabili nadarjene ljudi iz drugih držav. Zakaj ne bi univerze bolj internacionalizirali? Če Nemci vabijo tuje študente in profesionalce v svoje okolje, če to zavestno delajo Švedi, zakaj ne bi tega storili tudi mi?
Kaj se da narediti na lokalni ravni zato, da bi zadržali ljudi, kapital in podjetja?
Predvsem ustvarjanje primernih pogojev. Kapital je tu neusmiljen. Na področju birokratskih ovir je bilo že kar nekaj storjenega, pa vendar še premalo. Potem je tu vprašanje lokacij. Prostora imamo več kot dovolj. Že v obstoječih industrijskih conah. Če boste preučili prostorske načrte občin boste videli, da močno predimenzionirajo potrebe po pozidavi. In da je možno po drugi strani usmerjati in spodbujati lokacijsko politiko podjetij v izbrana okolja. Občinam priporočam previdnost pred preuranjenim preoblikovanju trenutno opuščenih industrijskih con v stanovanjska naselja. To je pogosta praksa, moje mnenje pa je, da so te lokacije zelo dragocene, saj obstaja še cela vrsta industrij, ki bi jim občine z aktivno politiko lahko ponudile gostoljubje. Jaz ne bi vrgel puške v koruzo, ampak bi skušal poiskati celo vrsto opcij za nove poklice, nove dejavnosti, skušal bi privabiti manjše in samostojne podjetnike, …
Govorimo o viziji močnih občin. Ali so po vašem mnenju občine za dosego te vizije dovolj samostojne, avtonomne pri svojem razvoju?
Po mojem mnenju ne. V lokalni samoupravi imamo resen problem in to je premajhna finančna samostojnost občin. Občine bi morale imeti večji vir samostojnih prihodkov, manj bi morale bti odvisne od državnih sredstev. Finančno bolj samostojne občine bi tudi lažje težile k ponovnemu združevanju in povezovanju, tako pa se to ne splača. Splača se imeti majhno občino, saj če sam nimaš denarja, ti ga že država preskrbi.
Kako vidite delovanje civilne družbe v zadnjih 20 letih? Kje smo, oziroma kako se to delovanje lahko aktivira na nivoju lokalnih skupnosti?
Rekel bi, da pada zaupanje v nekatere institucionalne oblike demokracije, medtem ko hkratno življenje civilne družbe, ki jo zdaj oblikujejo tudi novi mediji kaže, da stopnja participacije ne upada.
Slovenija je imela pod socializmom v 70-ih, predvsem pa v 80-ih letih prejšnjega stoletja zelo živahno civilno družbo. Paradoksalno pa se je z demokracijo ogromno akterjev iz civilne družbe premaknilo v politiko in izpraznilo takratni prostor civilne družbe. Nekaj časa smo na tem področju občutili vakuum, nato pa se je začela civilna družba ponovno rekonstruirati v obliki nevladnih organizacij, ki danes predstavljajo pomembne deležnike pri sooblikovanju politike, od okoljskega področja, varstva potrošnikov, ipd. V Sloveniji obstaja ta problem, da v sklopu civilne družbene sfere nismo razvili tako imenovanega tretjega sektorja, torej sektorja, ki opravlja določene javne storitve in s svojim delovanjem nadomešča vlogo države. Tu gre lahko za področja varstva starejših, otrok, tudi izobraževanja. Tu bi lahko nevladne organizacije s posebnimi pooblastili storile veliko več in ceneje od države. Nočem reči, da lahko tretji sektor v celoti nadomesti socialne in javne funkcije, daleč od tega, ampak da pa ima večjo vlogo in neke vrsto tekmovalno držo v odnosu do države bi bilo pa zelo dobro. Ponekod je tretji sektor nosilec razvoja, novih delovnih mest, mi pa imamo v njem trenutno zelo majhno število zaposlenih. Morda bo zakon o socialnem podjetništvu razvoj tega področja nekoliko pospešil, ampak mislim da predimenzinzionirana in premočna socialna funkcija države prek vseh obstoječih centrov, inštitutov in zavodov duši ustvarjalno silo tretjega sektorja pri zagotavljanju javnih storitev.
Je lahko prav tretji sektor zametek živahnejšega življenja na lokalni ravni?
Seveda, absolutno. To je predvsem lokalna zgodba. Določena civilna prostovoljna organizacija prevzame skrb za nekaj. Saj imamo take primere tudi v Sloveniji. Na primer Park Škocjanski zatok. To je krasen krajinski park med Koprom in Luko, krajinsko izjemno zanimivo zatočišče za migratorne in stalne ptice. Ta park ne upravlja nek uradni zavod za upravljanje, ampak Društvo za opazovanje in preučevanje ptic, ki svoje delo opravlja, kolikor lahko spremljam od daleč, dobro. Opažam, da so uspešni pri pridobivanju namenskih sredstev in da se park z leti opazno razvija.
Takih oblik upravljanja je lahko veliko. Veliko govorimo o pomanjkanju prostora v vrtcih, pa se sprašujem, zakaj ne bi nekoliko znižali kriterijev in omogočili, da tudi mlajše upokojenke prevzamejo skrb za nekaj otrok?
Kaj pravzaprav pomeni biti aktivni državljan?
Aktivni državljan pomeni imeti aktiven odnos do stvari, ki se dogajajo okoli nas, ki nas zadevajo in so naša skupna stvar. Pomeni preprosto to, da se zavedaš, da tvoj glas in tvoj pristop k stvari šteje in da ju skušaš uveljaviti v dogovoru in odnosu do drugih. Biti aktivni državljan pomeni, da se ne umakneš v zasebnost, oziroma da zasebnost ne postane zatočišče s katerim se ubraniš stvari, ki jih ne želiš videti ali slišati.
Vaša stranka je precej glasna, ko gre za župane, ki opravljajo dvojno funkcijo, so obenem tudi poslanci. Kakšen je vaš pogled?
Moje stališče je zelo jasno, saj sem tudi sooblikovalec te pozicije. Mislim, da moramo uveljaviti ločitev med poslansko in župansko funkcijo. Pa ne zaradi tega, ker ne bi bilo mogoče hkrati dobro opravljati obeh funkcij, problem je nekje drugje. V tem, da to ni pošteno v odnosu do tistih županov, ki niso poslanci. Nedvoumno je, da so poslanci, ki so obenem župani, v določeni meri priviligirani, saj imajo lažji dostop do informacij, ministri jih nekoliko bolj upoštevajo, nenazadnje lahko vedno znova zastavijo poslansko vprašanje, lahko glasujejo za ali proti določenim predlogom zakona itd. Na nek način se ustvarja neenakost med tistimi župani, ki imajo vir in dostop do centrov moči in tistimi, ki tega nimajo. Zaradi tega bi morali ločiti župansko in poslansko funkcijo.
Kako pa sicer vidite vlogo županov v našem sistemu? Nekateri župani so izrazito močni in dajejo vtis »občina, to sem jaz« …
Tega ne bi bistveno spreminjal. Ni nujno, da je politične sistem na lokalni ravni dobesedno preslikava državne ravni. Nasprotno, prav je, da je drugačen. V Sloveniji obstaja tradicija močnih županov in za omejevanje te moči obstajajo neposredne volitve. Omejitev županske funkcije na dva mandata, ne bi ničesar bistveno spremenila. Župan, ki kandidira še za tretji mandat je bodisi res tako dober, ali pa resnično neveden. V prvem primeru ostane župan in če je dober, zakaj pa ne, v drugem pa tako ali tako izgubi volitve, kar je pa tudi v redu. Z vidika razmerij v občinah bi bilo dobro morda nekoliko bolje domislite odnose med županom in občinskim svetom. Meje bi morali postaviti tako, da župan ne bi mogel posegati v pooblastila občinskih ali mestnih svetov.
