Podeželje: zelena priložnost Slovenije

Podeželske občine bi morale po definiciji biti za Slovenijo zelo pomembne. Zakaj?
Ker v Sloveniji ni velikih mestnih aglomeracij in jih bržkone tudi ne bo. Pravzaprav Slovenija – z izjemo Ljubljane in Maribora – nima večjih mest. In na vsaj na prvi pogled deluje izrazito podeželsko.
A stvar ni tako preprosta. Začenja se z vprašanjem – katere občine so pravzaprav podeželske? V sistemu Zlati kamen smo uporabili definicijo, ki temelji na uradnem statusu občinskega središča: podeželske občine so torej tiste, ki nimajo mesta za središče. Slovenija ima 67 mest – a eno od teh (Višnja gora) ni središče občine. Po tej definiciji bi Slovenija imela 66 mestnih in 146 podeželskih občin. Problem: vrsta občin je očitno izrazito podeželskih, a ima središče v kraju s statusom mesta – na primer Bovec ali Tolmin.

Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) si pri definiciji podeželja pomaga z gostoto poselitve: kraji z manj kot 150 prebivalci na kvadratni kilometer so podeželski. Ta kriterij je preprost, jasen in deluje logično. Po tej opredelitvi le 39 krajev v Sloveniji ne sodi na podeželje. Na prvi pogled deluje ta opredelitev bolj prepričljivo. A v nekaterih skrajnih primerih so rezultati ponovno nenavadni. Po kriteriju OECD je mestna občina Nova Gorica podeželska, medtem ko Duplek ali Hajdina ne sodita na podeželje. Pri naši analizi smo se naslonili predvsem na definicijo OECD, ki pa smo jo po potrebi dopolnjevali z definicijo po uradnem statusu.

Kam se selimo?
Najprej demografija. Statistika kaže, da se v mesta priseljuje več ljudi kot na podeželje. Vseeno je lani več kot polovica podeželskih občin zabeležila pozitivni selitveni prirast – v 92 občin na podeželju se je torej več ljudi priselilo kot odselilo. Drugo dejstvo: največ prebivalcev so lani izgubila nekatera industrijska mesta kot sta Velenje in Jesenice. In tretjič: prebivalstvo Slovenije se povečuje zaradi priseljenih tujcev in ti gredo praviloma v mesta. Kot poroča analiza Statističnega urada RS Demografska podoba Slovenije: zaradi priselitev tujcev je prebivalstvo Slovenije v zadnjih desetih letih naraslo za 60.000 prebivalcev – za večje slovensko mesto.

Če pogledamo celotni prirast – torej povečanje ali zmanjšanje prebivalstva – je med 25 kraji, kjer se je prebivalstvo zmanjšalo najbolj, 24 podeželskih. Toda tudi med kraji, kjer se je prebivalstvo najbolj povečalo, prevladujejo podeželske občine. Najpogosteje gre za občine, ki so blizu velikih mest – med občinami z največjim prirastom so denimo Ig, Logatec, Vodice, Rače-Fram ali Vrhnika.

Demografske kazalnike pomembno osvetli podatek o razliki med številom zaposlenih prebivalcev in številom delovnih mest v občini. Preprosto povedano – kjer je delovnih mest bistveno manj od zaposlenih prebivalcev, gre za „spalna naselja“, kjer ljudje živijo in od koder se vozijo drugam na delo. Prav to je ena od pomembnih značilnosti slovenskega podeželja: podeželske občine imajo po zadnjih podatkih 434.664 zaposlenih prebivalcev, a le 312.881 delovnih mest. Ta 28-odstotna razlika potrjuje misel, da Slovenci radi delamo v mestu, a živimo na deželi.

Kje delamo?
Če pogledamo podatke o deležu delovno aktivnega prebivalstva, se podeželske občine v povprečju ne razlikujejo dosti od nepodeželskega: v obeh primerih je ta stopnja okrog 40 odstotkov. Toda med podeželskimi občinami so bistveno večje razlike – razlika med občino Kuzma, kjer je delovno aktivnih le 26,5 odstotka prebivalcev, in Cerknim, kjer je ta stopnja 46,2 odstotka, je skoraj še enkrat večja od tiste med Mariborom (35 odstotkov) in Komendo (46.1 odstotka). Podobno je pri brezposelnosti: delež brezposelnih je v Kuzmi več kot štirikrat večji od tistega v Žireh.

Skriti šampioni.
Kaj nam povedo te skrajnosti? Na eni strani so občine v Prekmurju: te povsem prevladujejo na vrhu seznama občin z največjo stopnjo brezposelnosti. Na drugi strani je slika bolj heterogena – v oči pa bije, da so med občinami z zelo nizko stopnjo brezposelnosti prav na vrhu seznama kraji v hribovitih krajih zahodne Slovenije: Cerkno, Idrija, Železniki in Žiri. To so kraji, kjer je doma kar pet od devetnajstih slovenskih skritih šampionov.
Z izrazom skriti šampioni je harvardski profesor poslovnih ved Hermann Simon opisal srednjevelika večinoma proizvodna podjetja, ki so v širši javnosti dostikrat neznana, a so na svojem ozkem področju vodilna v svetovnih merilih. Takšna podjetja so hrbtenica nemškega izvoznega gospodarstva, imamo pa jih tudi pri nas. Pri analizi skritih šampionov je Simon med drugim odkril, da so ta podjetja praviloma doma v majhnih krajih. Poleg tega so geografsko pogosto skoncentrirana – v nekaterih krajih se posebej dobro razvijajo.

Analiza slovenskih skritih šampionov je pokazala podobne značilnosti – doma so večinoma na podeželju. V Prekmurju jih ni, ob tem pa ni zanemarljivo, da je bila poslovna strategija „največje tekstilne tovarne v Evropi“ v številnih elementih popolno nasprotje tipične strategije skritega šampiona.
Podjetja v 171 podeželskih občinah so leta 2009 skupaj ustvarila 5,1 milijardo evrov dodane vrednosti. Preračunano na prebivalca to znese 4.815 evrov. V 39 nepodeželskih občinah so gospodarske družbe v istem letu naredile za 12,7 milijarde evrov dodane vrednosti – več kot 13.000 evrov na prebivalca.
Dramatična razlika. Ena od poti do močnega gospodarstva v podeželski občini (in vzporedno s tem majhne brezposlnosti): po najboljših močeh podpirajte podjetja, ki bi lahko postala skriti šampioni. Druga, nič manj pomembna pot: podpirajte podjetništvo na vseh ravneh.

Koliko zaslužimo?
Najprej: na podeželju se zasluži manj. V povprečju znaša neto plača na podeželju 871 evrov. To je za 100 evrov manj od slovenskega povprečja. Ta je julija znašal 974 evrov. Podobna razmerja odkrijemo, če pogledamo podatke o povprečnemu bruto prejemku na prebivalca, ki ga Statistični urad izračuna iz podatkov o dohodnini. Povprečje za podeželske občine je v letu 2009 znašalo 7.906 evrov na prebivalca. Pogled na ostale občine pokaže za več kot 1.700 evrov višji znesek: 9.637 evrov. Toda razlika se zmanjšuje: leta 2004 je bilo povprečje za podeželske občine za 21 odstotkov nižje kot za ostale. Do predlani je ta razlika padla na 18 odstotkov. Povedano drugače, bruto prejemki na prebivalca rastejo na podeželju hitreje kot v mestu.

Marsikaj je na deželi ceneje in ta razlika lahko uravnoteži razliko v plači. Največje razlike so pri cenah nepremičnin. Sodeč po podatkih baze SLONEP so cene stanovanj v Ljubljani v povprečju za 30 do 40 odstotkov višje od cen stanovanj v okolici Ljubljane, torej v Osrednji Sloveniji. Razlike med Ljubljano in ostalimi kraji so še večje – cene so v Ljubljani na splošno nekje dvakrat višje od ostalih v Sloveniji.

Manjši kraji, večja stanovanja.
Zato ne preseneča, da kaže podeželje zelo ugodno sliko, ko gre za kazalce, ki kažejo stanovanjski standard prebivalcev. Na podeželju je pride na 1000 prebivalcev 413 stanovanj. Povprečje za nepodeželske občine je 386 stanovanj. Tudi povprečna površina na prebivalca je nekoliko večja in sicer za približno dva kvadratna metra.
Kar v enajstih podeželskih krajih pride na prebivalca več kot 40 kvadratnih metrov stanovanjske površine – zunaj podeželja je takšna občina le ena. To so Radenci. Še ta je podeželska le po kriterijih OECD, po kriteriju Zlatega kamna pa ne.
Na prvem mestu je odmaknjeni Kostel s skoraj 60 metri stanovanj na prebivalca. A če pogledamo ostale „zmagovalce“, prevladujejo kraji z močno razvitim turizmom: Bovec, Kranjska gora, Bohinj, Kobarid, Bled… Zato moramo podatek jemati z rezervo: na statistično sliko teh krajev zagotovo vplivajo tako imenovani vikendi, bržkone pa tudi neprijavljene sobe, namenjene za oddajanje turistom…

Druga plat.
Četudi v stopnji brezposelnosti ni večjih razlik med podeželskimi in nepodeželskimi občinami, je na podeželju bistveno več prejemnikov socialne pomoči. V povprečju je v podeželskih občinah 41 prejemnikov na 1000 prebivalcev. Povprečje za nepodeželske občine je 35 prejemnikov pomoči. Močno izstopajo občine v vzhodni Sloveniji. Absolutni prvak je Destrnik, kjer so leta 2008 prejemali socialno pomoč kar 103 prebivalci. Več kot 10 odstotkov prebivalstva prejema socialno pomoč še v Dobrovniku in Rogaševcih. Le v treh nepodeželskih občinah je bil delež prejemnikov pomoči večji od šestih odstotkov prebivalstva. Na podeželju je bilo takšnih občin kar 36. Toda ponavljamo, razlike med podeželskimi občinami so zelo velike.

Neizmerljivi šarm zelenja.
To je kratek povzetek slike, ki jo o našem podeželju dobimo s pomočjo trdih statističnih podatkov. A ti kazalniki nam ob vsej objektivnosti ne povedo, zakaj je podeželje za Slovence tako zelo privlačno. Marsikdo se za selitev v kraj v podeželski občini blizu mesta odloči iz povsem ekonomskih razlogov: stroški bivanja so zunaj mestnih središč lahko precej nižji. Vsaj za posameznika in na kratek rok. Nekaj drugega je družbena cena na dolgi rok, ki jo prinašajo velike dnevne migracije in spreminjanje narave krajev iz podeželske v suburbano.
A podeželje ni privlačno le zaradi nižjih stroškov. Bližina narave, zelenje, bolj umirjen tempo, manj stresa, manj hrupa – vse to so pomembni, a težko merljivi momenti življenjskega standarda. Za marsikoga so prav te lastnosti podeželja bistvene. Če odmislimo tisto staro trditev, da nas ima večina Slovencev tako ali tako večina kmečke korenine – in nam je zato bližina zemlje posebej pri srcu.

Lestvice podeželskih občin.

Povprečna podeželska občina