Kreativna mesta? Sliši se kot nekaj silno modnega. In to tudi je. Vsaj od prejšnjega desetletja, ko je ameriški teoretik urbanega razvoja Richard Florida objavil veliki uspešnici Vzpon kreativnega razreda (2002) in Mesta in kreativni razred (2005). Florida zagovarja tezo o povezavi med hitro gospodarsko rastjo mest in prisotnostjo »kreativnega razreda«, bohemov, umetnikov, inženirjev in znanstvenikov.
Kreativna mesta so – preprosto povedano – kraji, kjer živijo in delajo kreativni ljudje in so zato razvite kreativne industrije. Ta koncept je v zadnjih letih velika uspešnica. Na ideji temeljijo razvojne politike mest, strategije, ki slonijo še na podmeni, da je mogoče kreativni razred privabiti z ustrezno infrastrukturo in tako sistematično spodbujati razvoj kreativnih industrij. Izraz kreativne industrije označuje vrsto raznorodnih dejavnosti, ki segajo od umetnosti prek oblikovanja do oglaševalske industrije, založništva, medijev in razvoja programske opreme. Kot infrastrukturo za razvoj teh dejavnosti mesta pogosto ponujajo revitalizirane dele mesta – torej razvoj na prostoru tako imenovanih rjavih lis na mestnem zemljevidu (brownfields), na primer opuščenih industrijskih območij. Ni naključje, da se je ljubljanska konferenca hkrati navezovala na še en evroprojekt in sicer na Drugo priložnost (Second Chance), ki meri natanko na vnovično oživitev opustošenih mestnih območij. Slovenski primer takšne prenove je ideja o Centru sodobnih umetnosti na prostoru nekdanje tovarne koles Rog v Ljubljani.
Ko vsa mesta želijo postati “kreativna”
Florida sam ni vedno najbolj prepričljiv pri dokazovanju svojih tez in je sprožil številne kritične odmeve. Ne glede na kontroverznost njegovih izvajanj (ali prav zaradi nje), so ideje o kreativnih mestih naravnost eksplodirale. Eden od dveh glavnih govornikov na ljubljanski konferenci Klaus Kunzmann, zaslužni profesor z oddelka za prostorsko načrtovanje v Evropi Tehnične univerze v Dortmundu, je svoj govor naslovil: »Vročica kreativnih mest«. »Vsa mesta zdaj želijo postati kreativna,« pravi Kunzmann in dodaja, da to ni vedno smiselno. Tudi drugi glavni govornik britanski svetovalec in strateg na področju kulturnih politik in kreativne ekonomije Tom Fleming svari pred prehitrim posnemanjem modelov, ki so se razvili iz modnega koncepta kreativnih mest. Kot povzema Flemingove misli konferenčno gradivo: »Preveč krajev brezrezervno sprejme vlogo oz. pomen kreativne ekonomije, ne da bi si ustvarili trdne dokaze na temelju dejanskih prednosti in priložnosti svojega okolja.«
Ustvarjalni posamezniki kot ključni »vir« kreativnih industrij se dostikrat zbirajo v določenih okoljih, na primer naselijo posamezne mestne četrti. Druga značilnost: pogosto delajo tam, kjer bivajo. V velemestih se ti grozdi kulturne in ti. kreativne dejavnosti razvijajo spontano. Kritične mase virov, ki jih imajo velike aglomeracije, privabljajo ustvarjalce.
Za manjše kraje takšno zbiranje ustvarjalnih potencialov ni tako samoumevno. Toda – kot opozarja Fleming, tudi kakovost življenja in bolj umirjen življenjski slog v manjšem kraju je lahko močan argument, ko skušamo privabiti ustvarjalne ljudi. Nevarno pri tem pa je nekritično posnemanje uspešnih modelov drugih mest. Fleming je komentiral, da so k slepemu posnemanju modelov nagnjena zlasti manjša mesta. Izhodišče dobre razvojne politike je lahko le kulturna identiteta kraja, tisto, po čemer se nek kraj loči od ostalih.
A kot opozarja Kunzmann: središč ustvarjalnosti se ne da narediti umetno. Ko v igro vstopijo mestna administracija, pospeševalci in investitorji, gredo kreativci drugam. Na moderatorjevo vprašanje kako napoveduje rezultat revitalizacije tovarne Rog, je suho odgovoril: »Kot sem videl, bo to nekaj zelo lepega in uspešnega. Le kreativcev tam ne bo.«
Kreativnost: pomemben del lokalnega gospodarstva
Tako Kunzmann kot Fleming pa se strinjata v oceni, da ima modna muha kreativnih mest, razredov in industrij vendarle nek trajen pomen. Kunzmann pravi tako: »Kreativna industrija je zdaj sprejeta kot pomemben sestavni del lokalnega gospodarstva. O tem ni več dvoma. Vsa ta kreativna mrzlica je torej osvetlila pomen kulture.«
Kulturno dejavnost tako zdaj razumemo kot normalen del gospodarstva, še več, kot del, ki v posameznih primerih lahko celo znatno prispeva h gospodarskemu razcvetu nekega območja. Tako je bilo seveda že tudi pred modno mrzlico na temo kreativnosti. Spomnimo se sedemdesetih let, ko so uspehi pop skupine ABBA prispevali k švedskemu izvozu več kot tovarna Volvo. Ampak šele po Floridi so načrtovalci gospodarskega razvoja lokalnih okolij zares ozavestili prispevek in pomen teh industrij. To ozaveščenje je dvojno pomembno: ima pomen hkrati za akterje v kulturni dejavnosti ter za načrtovalce, gospodarske analitike, stratege in nasploh za javnost.
Kot opozarja Kunzmnann, to ne pomeni, da bodo vsa mesta živela od kreativnih industrij. Največkrat je prispevek teh industrij razmeroma majhen. Zelo pomemben pa je njihov indirektni učinek – ustvarja okolje, ki je kot humus za inovativnost nasploh. Ekonomisti govorijo o pozitivnih eksternalijah: Učinki kreativnih industrij se prelivajo tudi v druge panoge. Najbolj banalen primer je turizem. Razvita kulturna industrija privablja turiste in prav na tem temeljijo najbolj razvpite zgodbe o uspehu kreativnih mest.
Pomembni nauki za razvoj, zlasti ko gre za majhne kraje? Prvič, kultura je gospodarska dejavnost s številnimi pozitivnimi učinki. Drugič, posnemanje modelov se ne obnese. Kot pravi Kunzmann: od neuspehov se dostikrat lahko naučimo bistveno več kot od zgodb o uspehu. Tretjič, pri oblikovanju politik, s katerimi spodbujamo razvoj t.i. kreativnih industrij, je potrebno izhajati iz kulturne identitete kraja. Ta identiteta torej ni pomembna le kot okras in zaradi nekega spoštovanja tradicije samega po sebi: ne, je lahko pomembna podlaga za lokalni gospodarski razvoj. Četrtič, spodbujanje razvoja t.i. kreativnih industrij zahteva veliko mero subtilnosti. Bolje kot spodbujati naložbe velikih zneskov v prostor, ki naj privabi umetnike, je opazovati, kje se te dejavnosti začenjajo kopičiti spontano – in ta razvoj dopustiti. Podobno velja tudi za podjetništvo. Kot je v pogovoru na konferenci omenil sociolog Pavel Gantar (v reviji lahko preberete intervju, kjer Gantar nastopa v drugi vlogi, kot predsednik parlamenta): »Če bi bil ljubljanski BTC planiran v prostorskem načrtu, se ne bi zgodil.« Ampak da imata podjetništvo in kreativna industrija več skupnega, kot se zdi, da »ustvarjalnost« ni omejena le na t.i. kreativne industrije kot sta sestavljanje računalniških igric ali modno oblikovanje, to je že druga zgodba.