Natalija Postružnik, direktorica službe za odnose z javnostmi v Zavarovalnici Maribor, doktorska kandidatka menedžementa, strokovnjakinja s področja komuniciranja, družbene odgovornosti in managementa dogodkov, ki aktivno sodeluje pri projektih Zlata nit, z gibanjem InJo ter Društvom za vzpodbujanje mreženja, prejemnica – med drugimi – prestižnega naziva PiarNaKvadrat osebnost leta 2009, prostovoljka, mama, … pa še kaj bi se našlo, vselej rada podpre perspektivne projekte. Da je postala ambasadorka prav Zlatega kamna, je torej daleč od naključja.
Kaj vas je pri projektu tako pritegnilo, da ste se postali ambasadorka?
Vedno se najprej vprašam, ali je to, kar počnemo, nekaj, kar bo omogočilo mojim otrokom bolj srečno življenje. Ne: uspešnejše, bolj materialistično izpo(po)lnjeno, bolj učinkovito, lažje …, ampak takšno, da bodo lahko srečni v resnici.
Srečen si lahko tam, kjer se počutiš dobro. Dobro se počutiš tam, kjer si sprejet takšen, kot si, in lahko počneš to, kar želiš in znaš najbolje. Tako zelo enostavno je to. In projekt Zlati kamen si prizadeva prav za to. Poiskati primere dobre prakse, poiskati dobre občine in dobre pogoje za življenje. Prenesti dejanja iz ene občine v druge. Iskati najboljše in druge vzpodbuditi k dejanjem. Idealistično? Morda.
Zame odločujoče.
Na kaj in kako lahko po vašem mnenju projekt vpliva?
V projektu vidim dva velika potenciala. Ljudje se bodo začeli zavedati, da ni povsod v Sloveniji enako in da to ni odvisno le od velikosti občine, števila prebivalcev ali stopnje brezposlenosti. Da je veliko dejavnikov, o katerih bodo začeli razmišljati. Kar je prvi korak k dejanjem. In ta povzročijo spremembe.
Po drugi strani pa se bodo osebe, ki vodijo in upravljajo z občinami, začele zavedati, da biti politik ni psovka in ni koruptivna, ampak prvinska naloga služiti ljudstvu. Predstavljam si, da bodo znali politiki za dobro svojih občanov pozabiti tudi na to, iz katere politične opcije prihajajo in začeli v resnici delati za ljudi. Idealistično? Morda.
Zame odločujoče.
Del vaše osebne poklicne poti predstavlja tudi delo v lokalni samoupravi. Kje torej vidite stične točke med potrebami lokalne samouprave in projektom Zlati kamen?
Moja prva profesionalna ‘šola’ je bila Mestna občina Maribor in moj prvi šef dr. Alojz Križman. Velik človek, ki je znal povezovati, opozarjati na pomanjkljivosti in iskati (ter najti) rešitve. In prav to je tisto, kar manjka vsaki posamezni lokalni samoupravi. Bazen ljudi, znanja in izkušenj je enostavno premajhen, da bi lahko dosegli razvojni preboj.
Si lahko tako majhna država z davčno obremenjenimi državljani privošči še višjo porabo – denimo za financiranje regij, v katere bi se nekateri radi povezovali? Ocenjujem, da ne. Rešitev predstavlja Zlati kamen, ki nosi iniciativo iskanja najboljšega in hkrati goji pričakovanje, da to najboljše poseje in vzklije tudi drugod. Idealistično? Morda.
Zame odločujoče.
Od kod vam kot pobudnici in organizatorki vrste dogodkov, ki vplivajo na razvoj v lokalni skupnosti, motivacija za takšno proaktivnost?
»U ime svih nas iz petdeset i neke … računajte na nas.« Pravzaprav se mi zdi vprašanje bolje obrniti: kako to, da vsi ne čutijo potrebe, da nekaj storijo, spremenijo? Sama sploh ne vidim druge možnosti, kot da vsak med nami podpre, dela in vzpodbuja tiste projekte, za katere globoko verjame, da so pravi.
Kje pa vidite največje priložnosti dinamičnega razvoja slovenskih lokalnih skupnosti?
Na vsaj šestih področjih. Začenši z vrtci in osnovnimi šolami. Otroke je potrebno naučiti razmišljati, si upati, biti drzen, inovativen, poskušati … Naučiti jih, da neuspeh še ni konec sveta; naučiti jih spregovoriti, delovati, kreirati … Ja, to je dolgoročen proces.
Potem skozi mala podjetja, družinska podjetja ter njihovo povezovalno nastopanje na tujih trgih. Skozi povezovanje znanja na univerzah z gospodarstvom – ustvarjanje in iskanje skritih zmagovalcev. Skozi ustvarjanje za visokotehnološka podjetja in podjetja, ki s specializirano proizvodnjo/storitvami dodajajo vrednost. Skozi posluh za odgovorne prakse in njihovo implementacijo – prvi zgled naj bodo občine. Ter nenazadnje skozi ‘pridelano doma’. Samozadostnost je padla že 1985. leta z Levittovim pojmom globalizacije. Narcisoidnost živi zelo kratko življenje.
Kljub prizadevanjem in posameznim izjemam Slovenija na področju inovativnosti ter razvojnega preboja za vodilnimi državami še vedno precej zaostaja. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Inovativnost je edini dolgoročno učinkovit način za uspeh v konkurenci. Je predvsem vprašanje ustvarjalnosti in kakovosti, manj pa denarja, pravi Hermann Simon, oče koncepta o skritih zmagovalcih.
Ljudem je potrebno dati svobodo in tolerirati napake, potem lahko razmišljajo in si tudi upajo poskušati. Če poskušanja ne bi imeli prirojenega, potem bi po petih padcih, ko smo poskušali shoditi, za vedno ostali na stopnji plazenja po štirih. Inovativnost imamo torej v sebi. Če ji pustimo na plano, pa je odvisno od naših vodij in od družbene sprejemljivosti/klime, ki vlada v okolju, kjer delamo in živimo.
Poklicno ste strokovnjakinja na področju komuniciranja. Kako s tega vidika vidite potencial Zlatega kamna?
Zelo dobro bo potrebno razložiti, da to ni politični projekt. Tu vidim še največjo možnost nerazumevanja. Da, res je, politiki ustvarjajo pogoje, a prebivalci občin so tisti, ki jih zagrabijo in uresničijo. Največji potencial je torej v tem, da bomo vsi dojeli sporočilo Zlatega kamna – občina je tukaj zaradi MENE. Tudi jaz zmorem. Tudi jaz lahko zahtevam, pričakujem in dobim. Tudi jaz lahko vztrajam. Tudi jaz sem sposoben spremeniti (nekaj). Tudi jaz lahko uspem. Tudi jaz sem lahko srečen.
Idealistično? Morda.
Zame odločujoče.