Zadnja leta smo priče pomembni kretnici v zgodovini človeških naselbin: v mestnih naseljih živi več prebivalcev kot na podeželju. Naj bodo razvijajoča se ali usihajoča, prestolnice ali regionalna središča, mesta danes naseljuje že več kot polovica človeštva. Po projekcijah naj bi do sredine stoletja kar 70 odstotkov Zemljanov prav v mestih našlo svoj prostor pod soncem. Ta postajajo vse bolj prepletena globalna vozlišča ljudi, idej in ekonomske aktivnosti. Nič drugače ni v 23 državah, ki so pred dobrima dvema desetletjema krenile na pot od socialističnih centralno vodenih do kapitalističnih tržnih gospodarstev.
Dober pregled ekonomske vloge ter družbenih, nastanitvenih, okoljskih in upravljalskih kazalcev evropskih mest v tranziciji ponuja poročilo programa Združenih narodov za naselja (UN-Habitat), pri katerem so sodelovali tudi nekateri raziskovalci z Urbanističnega inštituta RS. To je sicer prvo poročilo Združenih narodov o mestih v regiji, ki sega od Baltika do Jadrana ter od tam do meje z Rusijo in prek Črnega morja do Kaspijskega jezera. Ta regija z več kot 200 milijoni prebivalcev je še posebej zanimiva zaradi zgoščenih sprememb v zadnjih desetletjih. Dopolnjuje serijo raziskovalnih poročil, ki jih OZN že pripravlja o mestih v afriških in arabskih državah, v Azijsko-pacifiški ter Latinskoameriški in Karibski regiji.
Kjer ni več železne zavese.
Poročilo pod drobnogled postavlja večja mesta od Estonije na severnem, Albanije na južnem, Slovenije na zahodnem in Azerbajdžana na vzhodnem delu, torej mesta raznolike druščine, ki je – če si sposodimo krilatico Winstona Churchilla – nekoč bila »za železno zaveso«. A danes ima za seboj različne reforme, uspešne in neuspešne (slednje pogosto narejene v naglici in brez predvidevanja dolgoročnih učinkov), pred seboj pa številne izzive. Med njimi so po ugotovitvah poročila ključni staranje prebivalstva in izseljevanje mladih, energetska neučinkovitost, okoljska vzdržnost, socialna izključenost z ekstremno revščino, ki je pogostejša v večjih mestih, ter potreba po tesnejšem sodelovanju. To zahteva enotne, medresorsko, z javnimi podjetji in med sosednjimi skupnostmi usklajene trajnostne politike razvoja tudi za srednje velika in manjša mesta.
Regija v tranziciji ima v povprečju 60 odstotno stopnjo urbanizacije, kar je za 13 odstotkov manj od evropskega povprečja; do sredine stoletja naj bi sicer dosegla omenjeno svetovno raven. Toda ta delež naj bi se dvignil bolj na račun odmiranja podeželjskega prebivalstva kot dejanskega povečanja urbane populacije, predvideva izvršni direktor programa UN-Habitat in nekdanji župan Barcelone Joan Clos. V Sloveniji trendi potekajo v smeri suburbanizacije, povečanja prostorske razpršenosti ter spreminjanja tipoloških in okoljskih značilnosti naselij.
Chisinau. Foto: RM
Stopnja urbanizacije je v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami EU najnižja in celo nekoliko nižja od svetovnega povprečja. Kot vemo, je intenzivna urbanizacija potekala od 20. do 80. let prejšnjega stoletja, ko se je ta proces ustavil. V zadnjem desetletju je delež urbanega prebivalstva celo minimalno upadel – od leta 2000 za približno odstotek, torej na manj kot polovico. V tej tranzicijski regiji imajo po podatkih iz leta 2011 nižjo stopnjo urbanizacije le BiH, Albanija in Moldavija. Čeprav so mesta bogatejša od podeželja in veljajo za generatorje rasti, ima Slovenija poleg Slovaške, Češke in Estonije najvišji BDP na prebivalca v regiji.
Bolečine tranzicije.
Poglejmo še nekaj ugotovitev septembra lani objavljenega poročila. Tranzicija iz socializma v kapitalizem je bila za mesta, katerih ekonomske dejavnosti niso bile dovolj raznolike ali so temeljile le na posameznih industrijskih sektorjih, naporna in mestoma zelo boleča. To žal vemo tudi iz lastnih izkušenj in številk: v Mariboru se je v zadnjih dveh desetletjih število prebivalcev zmanjšalo za 7,6 odstotkov, v zadnjih letih pa to mesto označuje še za nekaj odstotnih točk nadpovprečna registrirana brezposelnost (septembra lani je bila 17,6 odstotna).
Splošno izboljšanje življenjskega standarda v regiji ni doseglo vseh družbenih slojev niti vseh delov držav. V tej skupini se neenakost znotraj držav povečuje, ker njena gospodarska rast pogosto izhaja iz prestolnic in najrazvitejših mestnih predelov ter še iz nekaterih večjih mest, medtem ko jih drugi manjši kraji ne morejo dohajati. To za Slovenijo ne velja, saj ima po Ginijevem količniku eno od najnižjih stopenj neenakosti tudi v globalnemu merilu.
Zavora razvoju mest in regij je tudi slabo razvito cestno in železniško omrežje, ki ne gre v korak z naraščajočim številom osebnih vozil. Zato je potrebnih več investicij v integrirana omrežja javnega prevoza, ki bodo predstavljala privlačno alternativo osebnim vozilom. Pravilo namreč je, da so dobre cestne in želežniške povezave pogoj za ekonomski razvoj. Sklenemo lahko, da so zmagovalci tranzicije nedvomno večja mesta, ki jim ob izdelani razvojni strategiji dobro kaže tudi v prihodnje.
