Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) že nekaj let poglobljeno spremlja na lokalni ravni podatke, povezane z zdravjem. Da bi te podatke, ki so dobesedno življenjskega pomena, še bolj razširili med uporabniki in da bi obenem obogatili naše analize s to razsežnostjo, smo se letos dogovorili za sistematično sodelovanje med NIJZ in projektom Zlati kamen.
Projekt Zdravje v občini prinaša pravo zakladnico dobro izdelanih kazalnikov o zdravstvenem stanju, razširjenosti bolezni, dejavnikih tveganja, preventivi in drugih aspektih, povezanih z zdravjem prebivalcev nekega kraja. Iz lastnih izkušenj dobro vemo, kako zahtevno delo je razvoj takšnega sistema. Zakaj ste se tega težavnega dela lotili?
ADA HOČEVAR GROM: Kot glavni namen izdelkov Zdravje v občini smo si zastavili izboljšanje informiranosti o zdravstvenih tematikah in spodbujanje medsektorskega sodelovanja in skupnostnega pristopa z namenom krepitve zdravja in preprečevanja bolezni na lokalni ravni. Številni deležniki, zlasti župani, člani občinskih in mestnih svetov ter zaposleni v občinskih upravah so pogosto iskali kakršnekoli zdravstvene kazalnike, po možnosti primerljive tako časovno kot tudi med občinami. Vendar pa je bilo do teh podatkov težko priti. Zato smo primarno želeli prikazati zanesljive in primerljive podatke o zdravju in z zdravjem povezanim vedenjem na nivoju najmanjše teritorialne enote – občine, hkrati pa s kazalniki zajeti čim bolj celovito sliko o zdravju prebivalstva v občini. Hoteli smo pripraviti izdelke, ki so kratki, atraktivni, razumljivi in dostopni čim širši javnosti ter sočasno omogočiti kontinuirano spremljanje zdravstvenega stanja na nivoju slovenskih občin.
Kako se občine odzivajo na vašo raziskavo?
ADA HOČEVAR GROM: Večina občin je projekt Zdravje v občini toplo pozdravilo, saj so si občine želele tovrstnih kazalnikov in analiz. Z zadovoljstvom spremljamo, da se naše informacije pojavljajo v številnih občinskih glasilih in regionalnih medijih. Kot ste lahko opazili v medijih, so številne medijske hiše želele sestavljati lestvice najbolj »zdravih« in najbolj »bolnih« občin, vendar to ni cilj, ki smo ga želeli doseči, saj to, kako zdrava je neka občina, določa mnogo dejavnikov. Nekatere občine imajo seveda nekaj pripomb na vrednosti, ki jih določeni kazalniki dosegajo v njihovih občinah, njim smo skušali pojasniti, zakaj pride do takih pojavov.
Ste dosegli že kakšen vidnejši premik, kakšno konkretno spremembo v tej ali oni občini?
NEDA HUDOPISK: Kot primer dobre prakse bi vsekakor radi izpostavili lokalno skupnost Črna na Koroškem, kjer smo oblikovali Lokalno skupino za zdravje (LSZ) , ki vključuje in povezuje nevladne organizacije (KOROCIV), delujoče v lokalni skupnosti, zdravstveni dom, šolo, vrtec, lokalna skupnost, CUDV in NIJZ. LSZ je odprta tudi za širitev partnerstva in za vsakršne pobude, ki bi prispevale k izboljšanju zdravja v občini. Pričeli smo s predstavitvijo kazalnikov lokalnim skupnostim in izbrali prioritete za nadaljnje skupno delo. Prioritete in posledično aktivnosti smo izbrali glede na izstopajoče kazalnike, ki izhajajo iz raziskave Zdravje v občini, to so prekomerna prehranjenost otrok in telesni fitnes indeks in glede na rezultate iz programa SVIT za to skupnost.
Skupnostni in usklajen pristop je priložnost, da z različnimi aktivnostmi združimo delovanje različnih partnerjev za isti cilj – dvigniti raven zdravja v lokalni skupnosti. S tem namenom tudi oblikujemo skupni akcijski načrt in strategijo, izdan je bil tudi katalog aktivnosti. Pomembno je, da so vsi v lokalni skupnosti obveščeni o dejavnostih, ki so vsem dostopne. Članki so objavljeni v lokalnem časopisu Črjanske cajtnge, v zadnji številki je bil objavljen tudi katalog aktivnosti. Drugo leto zapored smo priredili skupek aktivnosti Dan za zdravje (7. April – Svetovni dan zdravja), kjer sodelujemo vsi. V komunikacijo smo zajeli tudi sodobnejše pristope in ustanovili facebook stran, kjer se sproti dodajajo aktivnosti. S povezovanjem je nastala ustaljena tedenska aktivnost na stadionu »Zdrava Črna teče« , kjer tečejo otroci in njihove družine, s tem je aktivirana tudi odrasla populacija. »Stadion« ponuja več kot samo gibanje, predvsem druženje kar vpliva ne samo na fizično, ampak tudi na duševno zdravje.
NIJZ v procesu skupnostnega pristopa deluje kot pobudnik, koordinator in motivator k aktivnostim, ki vodijo k izboljšanju zdravja v občini.
Pri raziskavah in analizah v okviru projekta Zlati kamen redno zaznavamo, da so med občinami razlike zelo velike tudi tam, kjer jih ne bi pričakovali. Ali takšne razlike opažate tudi vi?
ADA HOČEVAR GROM: Za prikaz tovrstnih razlik najraje uporabljamo t.i. tematske karte, ki prikazujejo vrednosti kazalnikov v posamezni občini na zemljevidu občin. Najbolj očitna razlika, ki veje tako rekoč iz vseh tematskih kart, je velika razlika med občinami na vzhodu in zahodu Slovenije, vendar so te razlike znane in pričakovane, saj smo jih prikazali že z drugimi analizami podatkov (publikacija Neenakosti v zdravju v Sloveniji, 2011). Skoraj na vseh kartah se pojavljajo »otočki«, torej posamezne občine, ki po nekem kazalniku očitno izstopajo od sosednjih občin.
Lahko omenite kakšen primer?
ADA HOČEVAR GROM: Ker se v svojih ugotovitvah bolj veselimo pozitivnega napredka in tovrstno izstopajočih občin, nas vedno bolj razveseljuje napredek pri dvigu odzivnosti na preventivne presejalne programe SVIT in ZORA. V SVIT-u na primer tradicionalno dobro sodelujejo občine Železniki, Žiri, Škofja Loka, Gorenja vas – Poljane, Cerkno, Idrija, čedalje več pa se pojavlja »otočkov« tudi na vzhodu Slovenije, kjer sta tudi Veržej in Ljutomer že dosegla odzivnost preko 70 % v primerjavi s sosednjimi občinami, kjer je odzivnost pod 60 %.
Kaj so sicer najbolj splošne ugotovitve vaše letošnje raziskave?
ADA HOČEVAR GROM: Najpomembnejša ugotovitev je, da so razlike med občinami pri posameznih kazalnikih velike ter da se v zadnjih treh letih niso bistveno zmanjšale. Prebivalci umirajo starejši, kot so pred leti, k čemur pomembno prispeva manjša umrljivost zaradi bolezni srca in ožilja pred starostjo 74 let. Podatek o manjšem številu prejemnikov zdravil za zdravljenje duševnih bolezni posredno lahko nakazuje, da je duševnih stisk manj ali pa se jih rešuje na druge načine, nižja je tudi umrljivost zaradi samomora. Prav tako se prebivalci bolj udeležujejo obeh nacionalnih preventivnih programov za odkrivanje raka, ki se izvajata v celotni državi, to sta Program Svit in ZORA. Pri nekaterih kazalnikih pa smo na nivoju Slovenije zabeležili poslabšanje. Tako se je povečalo število prometnih nezgod z alkoholiziranimi povzročitelji in število bolnišničnih obravnav zaradi bolezni, ki so neposredno pripisljive alkoholu.
Nekateri kazalniki se izboljšujejo, drugi se poslabšujejo. V sporočilu za javnost ste zapisali, da je letos v primerjavi s prejšnjimi leti manj prejemnikov zdravil za zdravljenje duševnih bolezni. Lahko to pojasnite? Kaj nam pravzaprav posredno pove ta kazalnik?
ADA HOČEVAR GROM: Dobro duševno zdravje je temelj zdravja, ki pomembno vpliva na kakovost življenja ljudi. Učinkoviti ukrepi in pristopi na področju krepitve in varovanja duševnega zdravja, zdravljenja duševnih bolezni ter njihove destigmatizacije so ključni za napredek družbe in njeno blagostanje, zato se nam je zdelo pomembno opozoriti na pomen duševnega zdravja tudi odločevalce na lokalni ravni. Ker drugih podatkov ni na voljo, smo pogostost pojavljanja duševnih bolezni na lokalnem nivoju skušali prikazati s posrednim kazalnikom prejemnikov zdravil za zdravljenje duševnih bolezni in dodatno tudi s kazalnikom pojavnosti najhujšega zapleta, ki je v veliki meri posledica katere od duševnih bolezni – samomora. Pri interpretaciji kazalnika prejemnikov zdravil za zdravljenje duševnih motenj je seveda potrebna previdnost, saj prejemniki zdravil za zdravljenje duševnih motenj ne predstavljajo vseh oseb z duševno motnjo. V primeru, da oseba z duševno motnjo ne poišče strokovne pomoči ali ne prejme vsaj enega recepta za zdravilo za zdravljenje duševnih motenj, namreč ni vključena v izračun kazalnika. Naš cilj je spodbujanje in promocija duševnega zdravja in posameznikovega dobrega počutja ter boj proti dejavnikom, ki so odgovorni za razvoj duševnih bolezni. Zelo pomembno pa je naslavljati tudi stigmatizacijo, ki je v Sloveniji še vedno povezana z duševnimi motnjami in vpliva tudi na zakasnelo iskanje pomoči in s tem kasnejše obravnavanje in zdravljenje.
Pri nas se povečuje število prometnih nezgod z alkoholiziranimi povzročitelji in število bolnišničnih obravnav zaradi bolezni, ki so neposredno pripisljive alkoholu. Gre po vaši oceni za kratkotrajnejši pojav ali za znak nekega bolj dolgoročnega gibanja?
ADA HOČEVAR GROM: Tvegano in škodljivo pitje alkohola sta v Sloveniji velika javnozdravstvena problema, saj je vsak dan zaradi njegovih neposrednih posledic v bolnišnico na novo sprejetih deset oseb in vsako leto
zaradi škodljivih učinkov alkohola na zdravje in prometnih nezgod, ki jih povzročijo alkoholizirani vozniki v povprečju umre skoraj 1000 oseb. Samo zdravstveni stroški, ki so povezani s pitjem alkohola, našo državo stanejo več kot 150 milijonov evrov na leto. Med posameznimi občinami seveda obstajajo razlike v kazalnikih, ki so povezani s pitjem alkohola, vendar želimo poudariti, da so pivske navade prebivalcev, odnos do alkohola in dostopnost do alkohola problematični prav v vsaki slovenski občini, tudi v tistih, ki imajo na videz relativno ugodne kazalnike. Ker se posledice tveganega in škodljivega pitja alkohola kažejo ne samo na posamezniku in v družini, ampak tudi v skupnosti in družbi kot celoti, in ker so posledice preprečljive (pitju alkohola se namreč lahko izognemo), se bi morali tudi na lokalnem nivoju bolj zavedati te problematike, delovati preventivno in učinkoviteje izvajati ukrepe, ki bodo prebivalce ščitili pred škodljivimi posledicami pitja alkohola.
Vaše sporočilo za načrtovalce razvoja na lokalni ravni. Kaj je nek splošni nasvet, ki ga na temelju vaših raziskav lahko daste županom in drugim občinskim razvojnikom?
ADA HOČEVAR GROM: Zdravje nastaja tam, kjer ljudje živijo in delajo, kjer se družijo in preživljajo prosti čas. Odgovornost za zdravje zato ni samo stvar vsakega posameznika in nacionalne politike, ampak v veliki meri tudi odgovornost odločevalcev na lokalni ravni. Če so v lokalni skupnosti omogočeni ugodni družbeni in fizični pogoji za zdravje, če vse lokalne politike upoštevajo tudi zdravje kot kriterij pri svojih odločitvah, če se spodbuja zdrav življenjski slog, skrbijo za zelene površine, omogočajo ljudem gibanje, rekreacijo, druženje, medgeneracijsko sodelovanje,… se spreminjajo tudi skupnostne norme v prid skupnostim, ki so zdrave, varne, vzpodbudne za vse starostne skupine, ekonomsko učinkovite in okolju prijazne. Takih občin si v Sloveniji želimo čim več.
