Rdeča nit pri izboru za razvojno najprodornejšo občino leta 2024 je bila prostorsko načrtovanje. Najprej pojasnilo. »Rdeča nit« pomeni, da smo temu področju namenili nekaj več pozornosti in ne preprosto, da je Zlati kamen 2024 nagrada za prostorsko načrtovanje. Kot vsako leto smo tudi letos pretresli vse razvojne aspekte kandidatk in skušali po najboljših močeh priti do celovite ocene lokalnega razvoja.
Za vseh 212 občin smo pretresli merljive kazalnike, ki tvorijo sistem ISSO (Informacijski sistem slovenskih občin). Poleg tega smo opravili pregled ključnih razvojnih dokumentov in člankov za vse občine.
Za širši nabor kandidatk smo opravili še pregled prostorske politike. Ta pregled je bil zelo omejen. Med glavnimi razlogi je (ne)dostopnost zbirnih podatkov o prostoru, zlasti o namenskih in dejanskih rabah. Vsaj ko gre za merljivo sliko, smo bili tako omejeni na dostopne podatke, ki pa bolj kot ne posredno in (zelo) necelovito pričajo o posameznih elementih občinskih prostorskih politik. Pogledali smo naslednje podatke:
• Kmetijska zemljišča: delež površine in dinamika – se obseg povečuje/zmanjšuje?
• Naravovarstvena območja: delež površine občine v območju Natura 2000
• Stanovanjska politika: koliko je nenaseljenih stanovanj in kako intenzivno poteka gradnja novih?
Bolj kot z merljivimi kazalniki smo se pri pretresu prostorskega načrtovanja tako opirali na pregled dokumentov. Pri tem smo skušali najti odgovor na naslednja vprašanja:
1. Kako dostopne in celovite so objave prostorskih dokumentov? Na osnovni ravni so objave obvezne, a v praksi so precejšnje razlike tako v resnični dostopnosti kot v tem, kako celovite so objave (so omejene na najnujnejše – kar zahteva črka zakona? So dodana druga gradiva? Na primer strokovna izhodišča, povzetki javnih razprav…)
2. Kako poteka sprejemanje prostorskih aktov? V praksi so ponovno razlike med minimumom, ki ga zahteva zakon in komunikacijo, ki kaže, da ima občinska politika resen namen v proces vključevati prebivalstvo.
3. So bile v proces vključene različne stroke? To smo lahko seveda ocenili le glede na objave dokumentov.
4. So se pri pripravi prostorskih dokumentov potrudili za to, da bi bili ti dokumenti razumljivi in pregledni? Ta prizadevanja smo lahko zasledili le pri nekaj krajih.
5. Ali imajo v kraju občinskega urbanista/arhitekta?
6. Kaj prinaša »strateški del« OPN? Tako imenovani strateški del OPN največkrat tvorijo ezoterične pravniške formulacije, katerih edini namen je skladnost dokumenta z veljavno zakonodajo (po domače: da imajo avtorji in naročniki akta pokrit hrbet). V maloštevilnih primerih je ta del zares vsebinski in povezuje OPN s širšim razvojnim okvirjem.
7. Kakšen položaj ima prostorska politika v razvojni strategiji občine? Položaj prostorske politike v strategijah je zelo različen – ponekod je to povsem podrejeno področje in ga komajda omenjajo, v nekaterih krajih pa ima celo osrednjo vlogo. Še zanimivejši je pogled, kako to vlogo (kakršnakoli že je) udejanjajo. Ponovno: v posameznih občinah z bolj konkretno zastavljenimi razvojnimi dokumenti so jasno začrtane povezave strategija – prostorsko načrtovanje – konkretni projekti. Marsikje smo morali prostorsko politiko in njeno usklajenost z razvojnimi cilji razbrati posredno prek projektov.
8. Kakšna je občinska politika do degradiranih ali neizkoriščenih območij?
9. Ali uporabljajo prostorsko načrtovanje tudi za umirjanje prometa in trajnostno mobilnost?
10. Kakšna je občinska politika na področju širitve poselitve in novogradenj? Gre za ključno, bržkone najpomembnejše vprašanje. Odgovor je žal največkrat lahko le zelo približen. V nekaterih krajih (so v manjšini) imajo eksplicitno postavljene smernice, ki govorijo npr. o tem, da je nova poselitev dopustna le v mejah naselja. A koliko se teh smernic dejansko držijo in v kakšni meri se de facto še naprej širi ekstremno razpršena poselitev, ne moremo oceniti.
Kot vedno: skušali smo najti tisto, po čemer nek kraj izstopa. Tudi pri prostorski politiki je tako pomemben aspekt – v čem je kraj drugačen, ali so uspeli občinski politiki najti rešitve, ki so inovativne, izvirne in ob tem učinkovite. Torej takšne, ki jih lahko ponudimo kot zgled. In prav to je bistvo projekta Zlati kamen. Odkrivati dobro v občinah, tisto, kar je vredno posnemanja. Pri prostorski politiki smo imeli težko nalogo, morda najtežjo doslej. A če pogledamo na razvoj širše, je dobra vest v tem, da smo doslej pri praktično vsakem slovenskem kraju našli kaj dobrega, izvirnega in vrednega posnemanja.