Kot so nas učeni disputanti s svojimi koherentno izpeljanimi konkluzijami tako rekoč brez preostanka prepričali, občina ne sme imeti premajhnega števila prebivalcev. A prav tako ne sme imeti prevelikega. Preveliko število namreč onemogoča vsakršno transparentnost, to pa v končni instanci pripelje na primer do nebrzdanega zadolževanja. Če pogledamo namreč podatke o zadolženosti občin, vidimo, da se je ta dolg v štirih letih povečal za 371 milijonov evrov. A veliko večino te razlike so prispevale največje občine – tiste z več kot 20.000 prebivalci (264 milijonov ali 71 odstotkov). Ali drugače: občine z več kot 10.000 prebivalci so prispevale k povečanju dolga 232 milijonov ali 87 odstotkov.To je tako rekoč neizpodbiten dokaz za neracionalnost teh nepreglednih združb. Ne preseneča, da se najbolj brez sramu zadolžuje prav največja slovenska občina, Ljubljana, kjer se je dolg v štirih letih povečal za več kot 100 milijonov. Zato bi ministru Virantu resno kazalo razmisliti, če ne bi ukinil raje velikih občin. Če bi že ukinjanje najmajhnih občin prineslo 500 milijonov, se pravi 300, oziroma 50, torej 10 milijonov evrov prihranka, kaj neki bi bilo šele z ukinitvijo največjih! Ljubi Slovenci, ti prihranki bi šli v milijarde.
A ne prepustimo se navdušenju ob drzni potezi, ki bi v enem zamahu razrešila finančno krizo za vsaj nekaj mesecev. Prisluhnimo stroki, ki edina lahko merodajno razsodi, kaj je prava velikost občine, koliko prebivalcev ima in kako se naj ti odločijo na referendumu o svoji lokalni identiteti, želji po tem, da o lokalnih stvareh odločajo na lokalni ravni in kar je še podobnih reči.
Če pa se že naslanjamo na stroko, je zagotovo prav, da gremo po poduk k največjim in najboljšim. In kdo bi bil boljši od tistega moža, ki je postavil temelje za celotno evropsko teoretsko misel – torej od Platona. Veliki grški filozof pravi v Zakonih (V. knjiga, odstavki od 737e do 738b) o številu prebivalcev, ki naj jih ima “občina” (ali polis) takole:
“Zato, da bomo določili neko primerno število, naj bo 5.040 zemljiških posestnikov, ki bodo tudi branili zemljo, ki jim je bila razdeljena. Na enak način je treba tudi zemljo in bivališča razdeliti na enako število delov, tako da ob razdelitvi pripade enemu možu en delež zemlje. Celotno število najprej razdelimo na dva dela, nato pa isto število na tri dele. Po naravi ga namreč lahko razdelimo tudi na štiri, pet in po vrsti vse do desetih delov.
O številih pa mora vsak mož, ki postavlja zakone, doumeti vsaj toliko, katero in kakšno število je za vse polise najkoristnejše. Povejmo, da je to število, ki ima v sebi kar največ razdelitev – zlasti (takšno, ki je deljivos števili), ki si sledijo po vrsti. Število kot celota zaobjema vse mogoče delitve za vse (namene); število 5040 pa omogoča – kar zadeva vojno, mirodobne zadeve, vse pogodbe in skupne posle, dabke in razdeljevanja, samo devetinpetdeset delitev, pri čemer (števila) od ena do deset sestavljajo nepresledno vrsto. Te (lastnosti števil) morajo torej v prostem času trdno dojeti vsi, ki jim zakon veleva, naj to dojamejo. (…) Pri vsem tem ne sme zakonodajalec spremeniti ničesar, niti najmanj pomembnega.”
Tako pravi Platon. Ker je minilo od Platona že veliko časa, si pri branju zgornjega odstavka pomagajmo s sodobno stroko. O najboljšem številu državljanov piše astrofizik in matematik Mario Livio takole:
“Pozitivni celi števili 216 in 12.960.000 se pojavita v težko razumljivem odstavku Platonove Države. V tem odstavku se Platon sklicuje na to, da je 216 enako 
, kjer je šestica število, ki predstavlja poroko, saj je produkt ženskega števila 2 in moškega 3. Platon se je zavedal tudi dejstva, da je vsota kubov Pitagorejske trojke 3-4-5 enaka 
.
V Zakonih Platon postavi 5040 kot optimalno število državljanov polisa, ker:
1. je produkt števil 12, 20 in 21
2. je dvanajsti del tega števila še vedno deljiv z 12
3. ker ima 59 pravih delilcev, vključujoč vsa števila od 1 do 12, razen 11, in 5038, ki je zelo blizu 5040, je deljivo z 11.”
Mnenje stroke je torej jasno. Če prevedemo “gospodarja” v “nosilca volilne pravice”, mora torej občina imeti 5040 volilnih upravičencev. Kot pravi Platon – vsaj toliko mora doumeti mož, ki postavlja zakone. Zdi se, da je slovenski zakonodajalec imel dokaj srečno roko, ko se mu je zapisalo, da občina ne sme imeti manj kot 5.000 prebivalcev – le da ni dovolj doseldno misli razvil do konca. S tem zavračamo namigovanja, da naj bi zakonodajalec število 5000 – kot bi se izrazilo neuko ljudstvo – “potegnil iz klobuka”.
Vprašanje je nedvomno zahtevno: videli smo, da so odgovor družno iskale vede od filozofije do matematike in astrofizike. Glede na to, da imajo občine (municipalities) po svetu kaj različno število prebivalcev, ki sega od nič do več kot 30 milijonov, bi kdo utegnil pripomniti, da je vprašanje o pravem številu prebivalcev tako rekoč odveč. Da spominja na sholastično vprašanje, koliko angelov lahko pleše na konici igle. Tudi to mnenje moramo ovreči kot nestrokovno: prav v nobenem spisu srednjeveške filozofije in teologije namreč ni mogoče najti tega vprašanja! Sicer pa: kdo si upa postaviti se nad avtoriteto stroke, torej nad matematiko in astrofiziko ter ne nazadnje nad samega Platona?
Ostane nam še eno nerešeno vprašanje: kaj je najprimernejše število prebivalcev neke države? Bržkone se ne bomo zmotili preveč, če rečemo, da premajhno število – torej zgolj milijon ali dva – ekonomsko ni upravičeno in ne omogoča optimalnega upravljanja. Ampak – kot bi rekel grški modrec – tega vprašanja se bomo lotili kdaj drugič, ko nam bo naklonjena urica brezdelja (brezdelje – grško shole. Iz tega se je razvil naš izraz za šolo).
