Tehnike zavajanja so namenjene prevladi v dialogu v primerih, ko »resnica« ni na naši strani ali kadar nimamo podatkov, s katerimi bi podprli našo trditev. V javnem govoru te prijeme lahko opazimo pogosto. Po mnenju logikov je v manj zahtevnih oblikah javnega govora zmerna uporaba takšnih prijemov celo dopustna. Problem nastane takrat, ko v javnem govoru tehnike zavajanja začno prevladovati.
Po našem mnenju se je govoru, ki želi biti odprt, jasen in demokratičen, tehnikam zavajanja v kar največji meri potrebno izogibati. Prav tako menimo, da le demokratičen javni govor vodi k javnemu dobremu, medtem ko tehnike zavajanja praviloma prikrivajo nek ožji interes.
Med najbolj priljubljenimi tehnikami zavajanja so:
– Prijem »pars pro toto« ali del za celoto: iz posameznega dela (ki ga lahko dokažemo) sklepamo na celoto. Albert Einstein je imel brke in je bil pameten (dve lahko preverljivi dejstvi). Torej imajo pametni ljudje brke. Berite pozorno: v javnem govoru so primeri običajno bolj skriti (a ne vedno!), a natančnejše branje in poslušanje razkrije, kako pogosto nam skušajo podtakniti neko pomembno »ugotovitev« prav s takšnim sklepanjem.
– Uporabljanje podatkov, iztrganih iz konteksta. Uporabimo le podatek, ki nam ustreza, ne pa tudi povezanega podatka, ki ovrže našo trditev. Na primer: Danska ima veliko večje občine od Slovenije. Ob tem zamolčimo, da je celoten sistem lokalne samouprave na Danskem povsem drugačen.
– Odvračanje pozornosti (»primite tatu!«). Na primer: ko se država ponovno zadolži za milijardo, se s prstom pokaže na Gornje Petrovce, občino z najvišjim dolgom na prebivalca v Sloveniji. Ob tem se seveda zamolči tudi, da je skupni dolg te majhne in slabo razvite občine bagatela in znaša manj kot dvestokrat manj, kot se je s tehniko aneksov podražil en sam projekt – TEŠ 6.
– Sklicevanje na avtoriteto (»ker tako pravi stroka«). To je prijem, kjer pravimo, da nekaj drži zato, ker tako pravi neka avtoriteta. V Sloveniji imamo na primer zelo radi izraz »stroka«. S tem prijemom želimo dostikrat ustaviti dialog in utišati sogovornika: tako pravi stroka, torej konec debate! Priročen argument, ki ni vedno uporabljen očitno in ga znajo nekateri mediji uporabljati zelo spretno. Past je namreč v tem, da je sklicevanje na avtoriteto lahko legitimen prijem v govoru, ko gre za sklicevanje na trditve nekoga, ki je preverjeno kompetenten na natanko tistem področju, o katerem teče beseda. Toda kot je rekel pesnik: “le čevlje sodi naj Kopitar”. V javnem govoru, ki se dotika politike ali družboslovja, pa dostikrat niti ni jasno ne kaj so “čevlji”, ne kaj so “meča” – zato je treba biti pri sklicevanju na avtoritete zelo previden, če želimo svoj argument zagovarjati na pošten način. In v končni fazi ne pozabimo, da tudi zakoni gravitacije ne delujejo zato, “ker je tako rekel Isaac Newton”.
