Med leti 2007 in 2010 je v Sloveniji diplomiralo 71.698 oseb. Število delovno aktivnih prebivalcev s terciarno stopnjo izobrazbe se je povečalo za 24.146. Ocena števila diplomantov, ki so zamenjali ljudi s terciarno stopnjo izobrazbe, ki so se v spremljanem obdobju upokojili, je 16.000. To pomeni, da je 31.500 izobraženih mladih ljudi ostalo zunaj delovno aktivnega prebivalstva – oziroma da je trg dela absorbiral le dobro polovico (cca 56 odstotkov) vseh mladih diplomantov. Po podatkih SURS je bilo za terciarno izobraževanje v letu 2010 porabljenih za 371 milijonov evrov javnih sredstev. V štirih letih je to približno 1,4 milijarde evrov.
Kam so izginili mladi diplomanti? Delno jih zajemajo statistike o brezposelnosti. Po podatkih Zavoda za zaposlovanje RS je bilo na koncu obdobja, ki smo ga v analizi zajeli (torej decembra 2011) 13.896 uradno brezposelnih oseb z višjo ali visokošolsko izobrazbo. Pri tem še zdaleč ne gre le za mlade. Če torej zelo čez palec ocenimo, da sta dve tretjini teh brezposelnih prišli iz vrst mladih diplomantov, nam še vedno ostane skoraj 23.000 oseb.
Del teh 23.000 »izginulih« je preprosto stvar statističnega prikaza podatkov. Podatki SURS o diplomirancih namreč ne prikazujejo števila oseb, pač pa število izdanih diplom, oziroma magistrskih ali doktorskih naslovov. Statistike posameznih slovenskih univerz ter višjih ali visokih šol kažejo podatke, ki se tako zaradi drugačnega metodološkega pristopa precej razlikujejo od tistih, ki jih objavlja SURS. Po grobi oceni je število oseb, ki je v merjenem obdobju zaključilo študij, kar za polovico nižje od števila “diplomantov”, torej izdanih diplom.
V najboljšem primeru pa nam ostane še vedno več kot 10.000 mladih, za katerimi se po študiju izgubi sled, ki torej niso na noben način vključeni na trg dela: niso ne zaposleni ne uradno brezposelni. Deloma lahko govorimo o “notranjem” begu možganov – ko mladi preprosto ne vstopijo na trg dela – zanesljivo pa tudi o pravem begu, torej emigraciji v druge države.
Številka je po našem mnenju velika in zbuja skrb. Kaže na neučinkovitost trga dela, ki ni zmožen absorbirati mladih diplomantov, pa tudi na širšo neučinkovitost okolja. Beg možganov po našem mnenju prav tako ni rezultat trenutne finančne krize ali recesije, pač pa kaže na globlje strukturne probleme slovenske družbe. Po našem mnenju je ta beg mladih izobražencev prej rezultat dolgoletne negativne selekcije in sistema vrednot, ki je povsem nemeritokratski, včasih pa že kar antimeritokratski. Ta sistem vrednot na prvo mesto postavlja »službo« in ne dela kot takega. Vprašamo se lahko, če sistem trga dela, ki v celoti temelji na »službi« in redno zaposlitev postavlja kot apriorno in osnovno vrednoto, ni narejen bolj po meri industrijskega dela v XIX. Stoletju, kot pa družbi znanja XXI. stoletja, kjer se skupine vrhunsko usposobljenih posameznikov pogosto združujejo na povsem projektni osnovi.
Temeljitejše razmišljanje o vzrokih za beg možganov močno presega namen in domet pričujoče analize. Na področje, ki presega tudi lokalno raven (in s tem področje, ki ga pokrivamo s sistemom Zlati kamen) pa smo segli zato, ker gre po našem mnenju za ključen problem. Kako zadržati znanje in talent je usodno vprašanje na nacionalni ravni, a nič manj tudi na ravni lokalne skupnosti.
Z vprašanjem kako ustaviti beg možganov, kako radikalno zmanjšati število »izginulih« bi se morali ukvarjati na vseh ravneh. Po našem mnenju je za usodo Slovenije in vsakega kraja posebej to vprašanje usodno in pomembnejše od številnih drugih problemov, ki pa so v javnosti bistveno bolj izpostavljeni. O izginulih mladih pa ne slišimo tako rekoč nič.
