V predvolilnem času je še posebej pomembno, da lahko razvoj kraja ocenimo trezno, z nekaj distance. Biti dober državljan pomeni tudi, da znamo sami presojati, kaj je dobro in kaj ne. Da znamo ločiti »fake news« in druge oblike zavajanj od trditev, ki temeljijo na preverjenih argumentih.
Dobri argumenti temeljijo na podatkih. Ampak pozor. Tudi slabi argumenti dostikrat temeljijo na podatkih, in to pravih in ne izmišljenih. Zakaj so torej eni argumenti slabi, neveljavni, drugi pa dobri? Veljavne trditve loči od zavajanj dvoje. Prvič, držijo se pravil logičnega sklepanja. O tem smo pisali v preteklosti. Drugič, uporabljajo prave podatke na pravi način.
Vsi podatki, ki niso izmišljeni, so »pravi« – a ne nujno za tisto, kar nekdo želi povedati. Podatek je lahko resničen, a če ga uporabimo v nepravi obliki in na nepravem mestu, pomeni zavajanje. Poglejmo preprost primer. Skupni prihodki slovenskega gospodarstva so leta 2015 znašali 95 milijard evrov. Je to pomenilo hitro rast in močno okrevanje – ali morda stagnacijo ter upad? Močna rast: prihodek je zrasel za 15 odstotkov – če ga primerjamo s tistim v letu 2009. Stagnacija: prihodek je upadel za pol odstotka, če za primerjavo vzamemo leto 2008. Obe trditvi držita. Uporabimo tisto, ki nam bolj ustreza: pot za zlorabe je odprta.
Kako se temu izognemo? Obstaja nekaj preprostih pravil.
Prvič, uporabljajmo standardizirane indikatorje iz neodvisnega vira. Standadizirani kazalniki so skrbno izbrani tako, da čim bolj omilijo hibe in olajšajo smiselno primerjavo. Merila so enaka za vse. Neodvisni vir pomeni, da je kazalnik pripravljal nekdo, ki je nevtralen in podatkov ne presoja skozi prizmo teh ali onih interesov. Nemalokrat boste lahko slišali trditev: »uporabljamo naše lastne podatke in kazalnike«. Praktično. Tako se namreč da dokazati, kar kdo želi.
Drugič. Podatki še niso kazalniki. V javnih virih v Sloveniji je na voljo ogromno podatkov, ki govorijo o lokalnih skupnostih. To je izvrstno in omogoča precej veliko mero transparentnosti. Ampak velika količina podatkov je lahko tudi problem. Povedano preprosto, veliko podatkov, malo smiselne in uporabne informacije. Informatiki ne uporabljajo po naključju izraza »rudarjenje«, ko govorijo o pridobivanju podatkov iz omrežja. Podatki so »ruda«, niso niti kovina, kaj šele orodje.
Da bi postali »orodje«, jih je potrebno skrbno izbrati in presejati. Potrebno jih je dodatno obdelati in narediti dodatne izračune, da postanejo zares smiselni in uporabni. Povedano drugače, za presojo uspeha skupnosti potrebujemo kritične kazalnike uspešnosti, za katere so podatki le izhodiščna surovina.
V razvojnih dokumentih in programih pogosto najdemo množico podatkov, neposredno prenesenih od statističnega urada. V tej, neposredni obliki nam – če ne gre za preprost opis kraja – ne povedo prav veliko.
Tretjič. Ni vseeno, kako so indikatorji sestavljeni in kako zloženi v sistem. Poglejmo primer. Svojo lestvico najboljših občin lahko sestavi čisto vsak. Na voljo je dovolj podatkov. V uredništvih resnih medijev, kjer objavljajo sezname »naj« krajev, praviloma uporabijo delo svetovalnih hiš, inštitutov ali drugih specialistov. Zadnjič smo pisali o lestvici najboljših občin v Švici, ki jo je objavil tednik WeltWoche. V Švici jim ne pade niti na pamet, da bi novinar – ki je dopoldne pisal o tem ali onem – popoldne mimogrede stresel iz rokava še lestvico »naj« občin. Ker so resni: resno jemljejo svoje delo, svoje bralce in lokalne skupnosti.
Zato je potrebno vedno preveriti, kdo skrbi za metodologijo in izdelavo primerjav. Ali gre za specialiste, ki se posvečajo merjenju uspeha lokalnih skupnosti, ali naključneže? Koliko let izkušenj in koliko znanja tiči za določenim sistemom kazalnikov? Ali sistem preverjajo še tretji, zunanji in neodvisni strokovnjaki iz akademske sfere in iz prakse? Ali gre zares za resno pobudo– kot je tista v Švici? Pobudo, za katero se skriva usmerjen in sistematičen napor?
Zdi se, da smo se v svetovnih merilih znašli na prelomnici. Bomo pretresli argumente, pregledali podatke in se ravnali po trezni presoji? Bomo sledili tiste, ki so najglasnejši in nam obljubljajo čarobne rešitve čez noč – ali tiste, ki morda niso tako glasni, a se ravnajo po pravilih igre. Po pravilih, ki so se oblikovala skozi stoletja in so povezana z zaupanjem v razum, dober razvoj in demokracijo. Tudi lokalne volitve so bojišče, kjer se bo odločalo o tem katera paradigma bo na koncu prevladala. Globalna gibanja niso nič drugega kot vsota zelo majhnih dejanj. Tudi pravila, ki jih navajamo, so majhna in preprosta. Pravzaprav so le nekaj, kar nam pove zdravi razum. In na koncu ne gre za nič drugega kot za to.
