Zlati standard ISSO vam pove, kaj je odlična vrednost nekega kazalnika v slovenskih razmerah. Izračunali smo ga za vsakega od 54 kazalnikov, ki so letos vključeni v analizo ISSO. V analizi ISSO, ki jo pripravimo za posamezno občino, je ob vsaki vrednosti kazalnika za občino tako objavljena tudi vrednost zlatega standarda, ob tem pa tudi odstotek te vrednosti, ki ga dosega konkretna občina. Na ta način je za vsak kazalnik izračunan tudi »razvojni prepad«: torej razlika med vrednostjo, ki jo dosega občina, in odlično vrednostjo za slovenske razmere. Ta razvojni prepad je prikazan kot odstotek, lahko pa izračunamo tudi vrednost tega prepada v času ali v denarju, ki ga je potrebno vložiti, da bi neka občina dosegla vrednost Zlatega standarda.
Orodje za postavljanje ciljev.
Za kaj je to uporabno? V prvi vrsti je to orodje, ki pomaga postavljati strateške razvojne cilje za občino. ISSO je standardiziran sistem izvedenih kazalnikov. Ti temeljijo na statističnih in drugih javnih podatkih, a so praviloma dopolnjeni z izračunom, ki poveča uporabnost in smiselnost podatka. Ker so na primer letne vrednosti, ki jih objavlja statistika, v slovenskih razmerah dostikrat premajhne, da bi bile statistično značilne, pogosto uporabljamo kumulativne ali povprečne vrednosti za petletno obdobje. To je le eden od primerov. Objavljeni statistični podatki so tako največkrat le izhodišče za oblikovanje kazalnika in ne že kar kazalnik sam.
Drugi element, ki je zelo pomemben: kazalniki so standardizirani. Šele na ta način primerjave med kraji postanejo smiselne, standardizacija pa je zelo pomembna tudi za načrtovanje. Izračunane vrednosti Zlatega standarda ISSO uporabnost analize za načrtovanje še povečujejo.
Kako uporabljati Zlati standard?
Kako? Oglejmo si nekaj primerov. Za leto 2017 je vrednost Zlatega standarda na področju občinskih investicij 1.111 evrov na prebivalca. To ni največja vrednost: kar nekaj občin je v zadnjem obdobju v povprečju za investicije na leto porabilo več, vsaj glede na uradne podatke v zaključnem računu. Toda če pogledamo najvišjo vrednost (občina Grad: 4.155 evrov investicijskih odhodkov na prebivalca – povprečje za pet let), nam ta daje povsem izkrivljeno podobo: ker je Grad nosilka velikega infrastrukturnega projekta za več občin v Prekmurju, je celotna investicija zabeležena v zaključnih računih te občine. Analogne primere bi lahko našli tudi pri drugih kazalnikih: Zlati standard smo oblikovali prav zato, ker najvišja vrednost nekega kazalnika zelo pogosto ni uporabna kot smiselno merilo za postavljanje ciljev.
Kako lahko uporabimo podatek o Zlatem standardu v praksi? Poglejmo primer občine Šempeter-Vrtojba. Ta kraj v zahodni Sloveniji se je dvakrat uvrstil v finale izbora za Zlati kamen tudi kot investicijsko zelo aktivna občina z bogatim naborom razvojnih projektov. S 652 evri investicijskih odhodkov na prebivalca v povprečju v zadnjih petih letih je Šempeter-Vrtojba na visokem 33. mestu. Občina dosega 59 odstotkov vrednosti Zlatega standarda. »Prepad« med vrednostjo kazalnika za občino in Zlatim standardom je 460 evrov. Kaj to pomeni? Če bi Šempeter-Vrtojba želela doseči najodličnejšo raven, bi morali v občini povečati investicije v povprečju za 2,9 milijona evrov na leto, oziroma jih dvigniti z 9,2 na dobrih 12 milijonov.
Je to uresničljivo? Zagotovo. Drugo vprašanje je, če je to smiselno. Naložb v občini pač ne načrtujemo v prvi vrsti z namenom, da bi porabili na prebivalca več od ostalih. Zlati standard nam v tem primeru pove zlasti, kaj je v slovenskih razmerah možno.
Primer: selitveni prirast.
Če bi bili kazalniki enoznačni in bi na primer več investicij lahko preprosto prevedli v boljši razvoj, bi imeli lahko delo. Ker pa niso enoznačni, potrebujemo uravnotežen sistem skrbno izbranih kazalnikov. Primer kazalnika, ki ga lahko vrednotimo na različne načine, je zagotovo podatek o selitvenem prirastu. Na splošno velja, da je prirast dober znak: če se ljudje nekam priseljujejo, imajo za to razlog. A preveč priseljevanja prinese tudi težave.
Vrednost Zlatega standarda je 49,86 na 1.000 prebivalcev. Selitveni prirast je razlika med priseljenimi in odseljenimi prebivalci. V sistemu ISSO jo merimo za petletno obdobje: vrednost 49,86 pomeni, da se v petih letih na vsakih 1.000 prebivalcev v občini priseli za skoraj 50 ljudi več, kot se jih iz kraja izseli. Nosilka Zlatega kamna 2016 Ljubljana je po vrednosti tega kazalnika na 46. mestu z vrednostjo 16,16. To je 32 odstotkov Zlatega standarda. Občina na robu prestolnice Mengeš dosega 91 odstotkov vrednosti standarda s petletnim selitvenim prirastom 45,43 oseb na 1.000 prebivalcev. Da bi Mengeš dosegel vrednost Zlatega standarda, bi se moralo v naslednjem obdobju vsako leto v kraj v povprečju priseliti okrog 70 prebivalcev več, kot se jih iz Mengša odseli. Uresničljivo? Zagotovo in precej lažje kot za Ljubljano, kjer bi to število znašalo 2.900 na leto. In če denimo občina postavi selitveni prirast med svoje strateške cilje – ali lahko nanj tudi vpliva? Vsekakor. Kako in s kakšnimi vzvodi, pa je že druga zgodba. Razkrivali jo bomo v kratkem na posebnem dogodku in s posebno študijo. Spremljajte naše informacije.