Kulturno življenje po slovenskih krajih je nenavadno bogato, zlasti na ljubiteljski ravni. Število kulturnih društev gre v desetine že v manjših občinah, že srednje veliki kraji pa imajo na stotine kulturnih prireditev na leto. Krajev brez vsaj ene muzejske zbirke skorajda ni.
V skladu s tem so občine dokaj radodarne, ko gre za sredstva za kulturo. Ko pa pretresamo razvojne politike na področju kulture, hitro ugotovimo, da muze snovalcem občinskega razvoja na tem področju niso bile prav naklonjene. Inventivnosti je razmeroma malo. Kulturne politike so zelo povezane s tem, kako v občini kulturo sploh pojmujejo. Razberemo lahko zlasti tri temeljne načine, kako v občinah pojmujejo kulturo in kako jo – v navezavi s temi pojmovanji – vpenjajo v svoje strateške načrte.
Prvič, kultura je prostočasna dejavnost. Najbolj razširjen pogled po občinah je tisti, za katerega je kultura bolj ali manj vsota umetniške in muzejske dejavnosti, celoten sklop pa je potisnjen v rezervat »prostočasnih aktivnosti«. Kultura v tem razumevanju nikakor ni razvojni vzvod lokalne skupnosti. Gre za bolj ali manj neobvezno področje, za nekakšno »nadstavbo«, ki je v najboljšem primeru točka poglavja strategije, ki govori o kakovosti življenja.
Drugič, kultura je vzvod za razvoj turizma. Ker slovenske občine v zadnjem času zelo pogosto vidijo v turizmu eno od glavnih (če ne kar glavno) razvojnih priložnosti, je to vplivalo tudi na razumevanje vloge kulture. Vse bolj se po občinah uveljavlja pogled, kjer je kultura dobila vlogo »atrakcije«, bistvenega razloga, zaradi katerega je nek kraj privlačen za obiskovalce. Kultura je v tej vlogi razumljena že širše in ni omejena na umetniško produkcijo ter muzeje: zajema širok spekter aktivnosti in dediščine, vključno s kulinariko, vinarstvom, obrtjo, industrijsko dediščino in podobnim. Pojem je zastavljen izrazito pragmatično: kultura je tako rekoč vse, kar privabi goste, a ni narava ali šport. Značilno pa je, da kulturna dejavnost v tem kontekstu ne nastopa kot avtonomni razvojni vzvod, ampak šele v navezavi s turizmom (lahko bi rekli kot nekakšna dekla turizma). Kraje, kjer prevladuje ta pogled, dostikrat lahko prepoznamo že po organizacijskih strukturah, ki povezujejo obe področji (npr. zavodi za turizem in kulturo). Pri naprednejših krajih te vrste praviloma razvijejo relativno močno destinacijsko znamko.
Tretjič, kulturna dejavnost je integralni del celovitega razvoja kraja. Navezuje se na ustvarjalnost in na talent, s tem pa je posredno ali neposredno povezana tudi z drugimi področji. To pojmovanje je med občinami najmanj razširjeno. Direktno povezavo med kulturnimi dejavnostmi in gospodarstvom včasih zajemajo s pojmi, kot sta kulturna ali kreativna industrija. Ta dva pojma sta nastala konec prejšnjega stoletja in sta bila pred kakšnim desetletjem zelo modna: pri nas se nista močneje uveljavila ne na lokalni ne na državni ravni. Nekaj strategij (zlasti v mestih) omenja kreativne strategije v strateških dokumentih, a praviloma ti načrti ostanejo pri omembah, ki niso razdelane v obliki konkretnih in specifičnih ukrepov za spodbujanje tega področja.
Kulturno življenje po slovenskih krajih je izjemno bogato, zlasti ko gre za ljubiteljsko raven. Če pa pogledamo politike na področju kulture, odkrijemo tri tipične vzorce.
