Ob osamosvojitvi smo imeli v Sloveniji 62 občin. Danes jih naštejemo 211, od tega jih kar 111 ne dosega zakonsko določenega praga 5000 prebivalcev, ampak je pri njihovi ustanovitvi prevladalo upoštevanje izjemnih geografskih, obmejnih, narodnostnih, zgodovinskih ali gospodarskih razlogov.
Predsednik Državnega zbora Pavel Gantar se zaveda, da je bilo na tem področju narejenih kar nekaj napak, predvsem v tem, da so bili kriteriji za ustanavljanje občin oblikovani premalo jasno. Prepričan je, da imamo v Sloveniji na splošno preveč občin in opozarja na dejstvo, da področja, ki so izrazito razdrobljena, kot na primer Prekmurje, v razvoju zaostajajo za regijami, ki niso tako zelo členjene, kot sta na primer Gorenjska in Primorska.
Da imamo občin preveč, se strinja tudi dr. Stane Vlaj, strokovnjak za lokalno samoupravo, ki opozarja, da je glede teritorialnega in funkcionalnega vidika šla reforma lokalne samouprave v Sloveniji očitno predaleč, iz ene v drugo skrajnost, od največjih k najmanjšim in od z državnimi pristojnostmi preobremenjenih k močno oskubljenim občinam. Vedno večje število majhnih občin ni sposobnih opravljati številnih nalog, poudarja, zato jih namesto njih (še vedno) opravlja država, to pa hkrati krepi njeno moč in centralizacijo. Po drugi strani vloga regij in občin v graditvi modernih držav in razvijanju sodelovanja v Evropi v zadnjih letih narašča. Marsikje v Evropi potekajo reforme lokalnih skupnosti, ki žele ustvariti ustreznejše skupnosti prebivalcev za učinkovito reševanje lokalnih in tudi nekaterih prenesenih državnih nalog, izpostavlja dr. Vlaj.
V Uradu za lokalno samoupravo in regionalni razvoj (SVLR) ugotavljajo, da po vrsti in nalogah enake občine med seboj niso primerljive tudi po svoji sposobnosti opravljati in financirati izvajanje nalog. Vlada ugotavlja, da velik del občin, predvsem pa tiste, ki ne izpolnjujejo niti temeljnega prebivalstvenega kriterija in nimajo 5.000 prebivalcev, niso sposobne uresničevati svojih nalog v skladu z načeli funkcionalne in finančne avtonomije. Zato je potrebno najprej zaustaviti nadaljnjo drobitev občin, zatem pa jih spodbuditi k povezovanju in skupnemu opravljanju nalog (medobčinsko sodelovanje v zvezah občin in skupnih organih občinskih uprav). Ob širšem družbenem soglasju bi bilo mogoče v takih razmerah pričeti s širšim reformnim procesom, katerega cilj bi bile večje, sposobnejše in končno bolj avtonomne občine, so prepričani v SLVR.
S takim pristopom se strinja tudi županja ene manjših občin, Šmarjeških Toplic, Bernardka Krnc, saj se zaveda, da so majhne občine manj učinkovite. Potrebujejo namreč celotno občinsko upravo, da lahko zagotavljajo vse dejavnosti, ki jih občinam nalaga Zakon o lokalni samoupravi, zato je občinska uprava majhnih občin v sedanjih razmerah zelo draga. Z vidika racionalizacije poslovanja lokalne samouprave vidi trend združevanja v smislu oblikovanja skupnih občinskih uprav manjših občin s čimer bi do določene mere še vedno ohranili samostojnost, čeprav bi del upravnega poslovanja centralizirali.
Bernardka Krnc je obenem prepričana, da je po drugi strani z vidika uresničevanja interesov in izvajanja projektov v lokalnem okolju prav, da obstaja veliko število občin. Tako tudi manjše lokalne skupnosti lažje uresničujejo svoje razvojne potrebe, kar ponazori s primerom zajetja pitne vode v Šmarjeških Toplicah, ki napaja osem dolenjskih občin. Preden so Šmarješke Toplice leta 2007 postale samostojna občina ni nihče zares skrbel za varovanje tega vodnega vira, kot samostojna občina pa za to danes bistveno lažje poskrbijo. Izkušnje prvega mandata delovanja samostojne občine Šmarješke Toplice kažejo, da se manjše občine samostojno bolj intenzivno razvijajo kot prej v okviru večjih občin, pove iz lastne prakse Bernardka Krnc .
V Združenju občin Slovenije v osnovi podpirajo sistematično ureditev lokalne samouprave v Republiki Sloveniji in se ne pridružujejo ”linču” malih občin, ki ga v Sloveniji uprizarjajo nekateri mediji in tudi del strokovne javnosti, pove njegov predsednik Robert Smrdelj, župan občine Pivka. Izhajajo iz dejstva, da so občine v sosednjih območjih (Avstrija, Bavarska, Italija), kjer imajo podobne naravnogeografske razmere kot Slovenija, bistveno manjše, pa vendarle uspešne. Dobra sistemska razdelitev občin pomeni za določeno območje razvojni inštrument in je povsem škoda zanemarjati določene specifičnosti območij, ki se lahko uresničujejo in razvijajo znotraj manjše lokalne organiziranosti.
Da gre za večplastno razumevanje pravne podlage, ki posega v samo razumevanje slovenske ustave, kažejo zapleti glede predlagane ustanovitve občin Ankaran in Mirna. Mnenje ustavna sodnica Jadranke Soldat je v nasprotju z večinskim stališčem, saj trdi da iz ustavne opredelitve lokalne samouprave ne izhaja tudi pravica prebivalcev določenega območja imeti svojo občino in da iz Ustave ne izhaja obveznost Državnega zbora, da je pri ustanavljanju občine pravno obvezan sprejeti zakon o ustanovitvi občine, če so se prebivalci izrekli na referendumu za njeno ustanovitev.
Zato lahko zaključimo z mislijo Pavla Gantarja, da je smiselno ustaviti proces drobljenja občin zato, da bi posledično okrepili lokalno samoupravo. Z velikim številom majhnih občin se namreč povečuje potreba po državnemu ukrepanju. Paradoks tega je, da imamo veliko število šibkih občin in močno državo, torej ravno nekaj nasprotnega, kar bi si želeli od močno razvite lokalne samouprave. S čimer se strinja tudi Robert Smrdelj. Pomanjkljivosti ne vidi v majhnih občinah, ampak v neobstoju drugega nivoja lokalne samouprave, pokrajin.
